Ta starodavna rastlina, ki jo gojimo že vsaj 6500 let, zagotavlja več kot petino vseh kalorij, ki jih zaužije človeštvo, kar devet desetin pa ga pridelajo v Aziji. Denimo v Indiji vsak teden porabijo dva kilograma riža na osebo, gojijo ga več kot tisoč sort, po svetu pa več kot deset tisoč. Za najboljšega sicer velja tajski riž. Riževa zrna najpogosteje skuhamo in uporabimo za prehrano, industrija pa iz njih pridobiva tudi škrob za razna gostila, pudinge in kozmetične pudre, poleg tega iz njega kuhajo industrijski alkohol, zlasti na Japonskem pa tudi žganje (arak) in vino (sake). Tu se njegova raba ne konča, saj je zelo uporabna tudi riževa slama, iz katere nastaja papir, nekaj pa je porabijo za izdelavo slamnikov.
Obe glavni vrsti riža – Oryza sativa in Oryza glaberrima – spadata v družino trav, poleg njiju pa poznamo še številne užitne divje podvrste. Enoletna rastlina zraste tudi do dva metra visoko in zahteva veliko vode ter trdega dela. Zato ga največ pridelajo v deželah Daljnega vzhoda z veliko vlage in poceni delovno silo, izvrsten riž pa gojijo tudi naši sosedje Italijani. Oni so zaslužni za to, da tudi pri nas poznamo jed rizi-bizi, kar v beneškem narečju pomeni riž in grah, krajše za »riso e piselli«.
Med najbolj znane jedi iz riža na našem koncu sveta sodijo rižote. Ob njihovi omembi se pri nas sicer marsikdo žal spomni na nekakšen »varčevalni program«, saj ponekod še danes velja, da je to jed iz slabših kosov mesa, suha, da gre le s težavo po grlu – po nekakšnem vojaškem standardu. Ampak prave rižote, kot jih pripravljajo naši sosedje, ki so jih navsezadnje tudi izumili, so povsem drugačne. Predvsem sočne, okusne in dišeče.
Ena njihovih najbolj značilnih je rižota po milansko oziroma na rumeno, kot ji pravijo domačini, ki skupaj z ocvrtim zrezkom (cotoletta alla milanese) in sladkim panetonom predstavlja značilno milansko kuhinjo. Od običajne bele maslene rižote se loči po na prvi pogled nekoliko nenavadni kombinaciji sestavin – žafranu in govejem kostnem mozgu. Njen izvor sega v srednji vek in je povezan s podobno jedjo arabske in judovske kuhinje, ki je bila poznana kot riž z žafranom. Prava milanska rižota pa je nastala leta 1574 v kuhinji belgijskega steklarja Valeria di Fiandra, ki je takrat prebival v Milanu in izdeloval okna za tamkajšnjo katedralo. Za hčerino poroko je naročil rižoto z žafranovim maslom, to začimbo so namreč steklarji uporabljali za izdelovanje rumenega stekla. Jed je v milanskih restavracijah postala takojšnja uspešnica, tako zaradi izjemnega okusa kot zaradi rumenega odtenka, ki spominja na zlato, sinonim za bogastvo. Pripravite si jo po tokratnem receptu.
