V času, ko so začeli ptički glasneje prepevati (in jih pri odprtih oknih bolje slišimo tudi zato, ker smo v teh dneh primorani biti več doma, prometa je pa precej manj), poganja kot za stavo. In to brezplačno! Najboljši in zares okusni so drobni mladi listi temnozelene barve, a zanje se je treba potruditi. Kdor jo rad mahne v naravo, zagotovo pozna kakšen skrit travnik, opuščen pašnik ali njivo, ki jo že dolgo prerašča plevel. Takšnih pri nas žal (in na srečo ljubiteljev travniških zelišč) ne manjka. To so površine, ki jih že nekaj časa ni nihče gnojil ali škropil in so zato najbolj primerne za nabiranje zdravega regrata.
Regrat so začeli za hrano sicer prvi uporabljati Italijani v 19. stoletju, po napoleonskih vojnah, ko je bila lakota in so ljudje poskušali jesti marsikaj, česar prej niso bili navajeni. Pozneje se je njegova uporaba razširila in zaradi dobrega okusa obdržala vse do danes.
Regrat je seveda najokusnejši v solati s krompirjem, jajci, česnom, kisom in oljem, ampak zanimivo je, da ga na ta način ne pripravljajo skoraj nikjer drugod po svetu. Lahko bi rekli, da je to naša posebnost, ki se ji čudijo in so nad njo večinoma navdušeni prišleki od blizu in daleč, ki jih letos sicer ni. Regrat pa lahko uživamo tudi v juhah, rižotah in številnih drugih jedeh, ki bi jih sicer pripravili z regratovimi sorodniki – cikorijo, radičem…
Zanimivo je njegovo francosko ime dent-de-lion, kar pomeni levji zob. Listi mladega regrata so namreč tako ostro nazobčani, da so videti kot zobje v levjem gobcu. Podobne predstave so imeli Nemci, ki so to divjo travniško zel označili za löwenzahn, kar pomeni isto. Nemci mu sicer pravijo tudi kuhblume, kravja roža, v kulinariki pa ga niti ne cenijo kaj prida, razen po tem, da to rožo pomalica krava in se ta znajde na krožniku. Britanci, ki regratu pravijo dandelion (kar so slišali pri Francozih), rumene regratove cvetove pomočijo v pivsko testo, jih ocvrejo, nato pa primejo za steblo in pohrustajo. Imenitna domislica, ki bi jo veljalo poskusiti v času, ko so travniki od regratovih cvetov vsi rumeni. Italijanska specialiteta je topel dušen regrat (kakor blitva, radič ali cikorija) s primešanimi poširanimi jajci ali jajci na oko ter nastrganim parmezanom, naši zahodni sosedje pa iz regrata pripravljajo tudi hladen pesto (gosto omako, iz zmletega regrata, parmezana, popraženih pinjol, oljčnega olja, česna in soli), ki ga strežejo k mesnemu karpaču in testeninam. Eden od tradicionalnih slovenskih načinov priprave je sicer s popraženo slanino, ampak ta s svojim močnim okusom žal precej zakrije izjemen regratov okus. Če imate na razpolago svež čemaž, lahko regratovo solato oplemenitite z njim, namesto s česnom. Prav dobra je tudi jajčna omleta, ki jo nadevamo s svežim regratom, morda še čemažem in nastrganim parmezanom. Zagotovo pa vam bo regrat teknil tudi po tokratnem receptu.
REGRATOVA SOLATA S TRAKOVI PEČENEGA MESA
SESTAVINE ZA 4 OSEBE
750 g poljubnih zrezkov ali ploščat kos zorjenega mesa,
300 g očiščenega in opranega regrata (ali blitve, špinače…),
300 goprane rukole,
1 rdeča čebula (ptujska…),
2 fileta inčunov,
1 žlica limonovega soka ali vinskega kisa,
50 g zrelega sira (parmezan), ekstra deviško oljčno olje, morska sol in sveže zmlet poper,
PRIPRAVA
Čebulo olupimo in narežemo na zelo tenke rezine, ki jih malo posolimo. V skodelici zmečkamo fileja inčunov in zalijemo z 1 dl olja. Z ostrim nožem fino nasekljamo 25 g regrata in 25 g rukole, oboje dodamo v skodelico. Solimo in popramo ter dobro premešamo in postavimo na stran. Zrezke ali kos mesa natremo s soljo in popečemo v ponvi na vročem olju. Če pečemo kos zorjene govedine, naj bo na sredini še nekoliko rožnat in sočen (po želji), od zunaj pa lepo zapečen. Pečeno meso preložimo na segret krožnik, pokrijemo in postavimo na toplo.
Preostanek regrata in rukole stresemo v veliko skledo, poškropimo z limonovim sokom ali kisom, solimo in popramo ter dobro pretresemo, da se solata fino premeša. Nazadnje dodamo še kolobarje čebule in nežno premešamo. Vse skupaj predevamo na velik servirni krožnik ali pladenj. Zrezke ali kos mesa narežemo na tenke trakove in jih razporedimo po solati, vse skupaj pa prelijemo s sokovi, ki so ostali na krožniku ali na deski za rezanje. Čez vse to z žlico nadevamo pripravljeno mešanico nasekljanega zelenja in filetov v olju. Vse skupaj nežno posolimo in popramo, na vrh pa nastrgamo sir (pomagamo si lahko z lupilnikom za krompir). Postrežemo lahko s krhlji limone in hrustljavim domačim kruhom.
Čas priprave in kuhanja: 40 minut
ČEMAŽEVA JUHA
Potrebujemo
150 g opranega čemaža
2 mladi čebuli
250 g krompirja
1 koren peteršilja
50 g gomolja zelene
2 žlici masla
0,5 dl belega vina
1,5 dl sladke smetane
1 ščepec muškatnega oreščka
morska sol, sveže zmlet poper
Priprava
Opranemu čemažu odstranimo peclje, liste pa prečno narežemo na tanjše trakove. Čebulo očistimo in skupaj z zelenjem nasekljamo. Peteršilj in Zeleno olupimo in drobno sesekljamo. Krompir narežemo na kocke. Na maslu skupaj s čebulo popražimo peteršilj in zeleno. Podlijemo z vinom in ko to izpari, dodamo čemaž, nato pa zalijemo s 7 dl vročevode. dodamo krompir in pokrito kuhamo 15 minut. Ko se krompir zmehča, juho zmeljemo s paličnim mešalnikom. Primešamo smetano, solimo in popramo, začinimo z muškatnim oreščkom, premešamo in postrežemo.
BANANOV PUDING
Potrebujemo
5 dl polnomastnega mleka,
1 zavitek instantnega vaniljevega pudinga,
3 žlice sladkorja,
500 g zrelih banan (z olupi),
poljubni domači piškoti, dodatna banana, zmlet cimet
Priprava
Po navodilih na embalaži skuhamo puding. Kuhanega odstavimo z ognja in ga takoj, še vročega pokrijemo. Občasno ga premešamo, da se na vrhu ne naredi kožica, sicer ga pustimo pokritega, da se ohladi. Banane olupimo in jih z vilicami pretlačimo v gladek pire. Vmešamo ga v ohlajen puding, mešamo tako dolgo, da nastane gladka enotna zmes. Na dno kozarcev damo nekaj zdrobljenih piškotov, na vrh pa nadevamo plast pudinga. Na to plast damo nekaj rezin banane, nato pa kozarce skoraj do vrha napolnimo s pudingom. Posujemo s cimetom, na vrh damo piškot ali rezino banane.
