Zlatega berlinskega medveda je osvojil film Zla ni, novi celovečerni izdelek iranskega režiserja Mohameda Rasulofa. Mohamed Rasulof, ki je po študiju sociologije sprva začel delovati kot dokumentarist, se s težavami pri ustvarjanju in prikazovanju filmov sooča že od svojega drugega celovečernega igranega filma Železni otok, satire iranske družbe in avtoritarnega sistema. Vseh sedem filmov, ki jih je posnel, so v Iranu cenzurirali, pred desetimi leti pa so ga aretirali in ga za leto dni zaprli – to se je zgodilo na snemanju filma z Džafarjem Panahijem, ki je pred leti prav tako dobil berlinskega zlatega medveda, pa se podelitve ni mogel udeležiti zaradi prepovedi potovanja v tujino, in ima v Iranu dosmrtno prepoved snemanja filmov. Rasulofov letošnji film Zla ni obravnava smrtno kazen in njene posledice – ne le na že tako avtoritarno državo, ampak tudi na stanje človeškega duha in moralo posameznika.
Film je razdeljen v štiri poglavja – menda zato, ker naj bi iranske oblasti snemanje kratkih filmov jemale manj resno – in na štiri protagoniste, tri moške in eno žensko, ki morajo ubijati. V Iranu smrtno kazen namreč pogosto izvršujejo vpoklicani vojaki, ki to delo opravljajo prostovoljno ali pa zgolj zato, ker se sicer ne morejo zaposliti ali dobiti potnega lista. Rasulof svojih likov ne sodi, kritičen je predvsem do sistema, v katerem ljudje pasivno sprejemajo svoje vloge in izvršujejo ukaze.
Velika nagrada žirije, ki ji je predsedoval igralec Jeremy Irons, je šla odličnemu ameriškemu neodvisnemu filmu Nikoli, redko, včasih, vedno režiserke Elize Hittman, ki nazorno in pretresljivo prikaže, kako otežen dostop do splava imajo ameriške ženske. Srebrnega medveda za najboljšo režijo je dobil Korejec Hong Sang Su za komično dramo Ženska, ki je zbežala, za najboljši scenarij pa brata Damian in Fabio D'Innocenzo za film Pravljice, ciničen vpogled v življenje italijanskega srednjega razreda. Srebrni medved 70. Berlinala (ki se je doslej imenoval nagrada Alfreda Bauerja) je šel pronicljivi komediji o sodobnem življenju na presečišču resničnega in virtualnega Izbrisati zgodovinoBenoîta Delépina in Gustava Kerverna.
Nagrajen grozljiv eksperiment
Izredno sporna pa je po mnenju mnogih odločitev žirije, da srebrnega medveda za izjemen umetniški dosežek podelijo direktorju fotografije Jürgenu Jürgesu za film DAU. Natasha, pod katerega sta se podpisala Ilja Kržanovski in Jekaterina Oertel.
Na prvi pogled gre za morečo pripoved o ženski, ki je zaposlena v menzi moskovskega znanstvenega inštituta v času Sovjetske zveze, a je film v resnici del megalomanskega petnajstletnega projekta: Kržanovski je v vzhodni Ukrajini leta 2009 poustvaril zaprto stalinistično družbo. Sodelujoči, večinoma neprofesionalni igralci, so več let preživeli odrezani od sveta, zaprti na 13.000 kvadratnih metrih v umetno zgrajenem mestu, »Inštitutu«, kjer so simulirali življenje pod sovjetskim totalitarnim režimom. »Stalinistični Trumanov šov« je od njih zahteval, da ostanejo v vlogah tudi, ko kamer ni – kar naj bi pripeljalo do srhljive medosebne dinamike, podobne tisti iz zloglasnega stanfordskega zaporniškega eksperimenta.
Že ob uvrstitvi filma v tekmovalni program Berlinala je skupina ruskih novinark in novinarjev direktorja festivala, Carla Chatriana in Mariette Rissenbeek, opozorila na psihološko in fizično nasilje med snemanjem filma pa tudi na to, da naj bi bili pretresljivi prizori spolnosti in posilstva resnični in posneti pod vplivom alkohola. Na pogovoru z mladimi udeleženci programa Berlinale Talents se je Kržanovski izognil odgovoru glede psihološke pomoči za sodelujoče in vprašanje odpravil kot nepotrebno. Pozneje se je izkazalo, da so v zadnjih mesecih snemanja med sodelujoče izpustili tudi skupino neonacistov, med njimi Maksima Marcinkeviča, ki zaradi rasističnih napadov preživlja zaporno kazen.
