Frank Uwe Laysiepen, bolj znan pod umetniškim imenom Ulay, se je rodil leta 1943 v nemškem mestu Solingen; sprva je deloval zlasti kot fotograf ter z raziskovanjem alternativnih umetniških izrazov premišljeval vprašanja, povezana s človekovo identiteto, predvsem spolno. Preizkušal je različne izrazne medije, od analogne fotografije, posebej polaroidne (znani so na primer njegovi provokativni avtoportreti), do instalacij in performansov; njegovo umetnost je kljub izzivalnosti, povezani z namernim vzbujanjem nelagodja v gledalcu, ves čas zaznamoval etični angažma, ki se med drugim izkazuje v svojevrstni mešanici liričnosti in surovosti njegovih podob.
Pozneje je živel in ustvarjal predvsem v Amsterdamu, kjer je leta 1976 spoznal Marino Abramović, s katero sta se kmalu zbližala tako umetniško kot intimno; ustvarila sta vrsto radikalnih, danes že klasičnih performativnih dogodkov, v katerih sta med drugim raziskovala ženske in moške družbene vloge ter fizične meje človeškega telesa. Njuna zveza se je začela po desetih letih postopoma krhati, simbolno pa sta jo sklenila z znamenitim performansom Great Walk of China (1988), ko sta vsak s svoje strani prehodila Kitajski zid, se na sredini srečala in nato tudi dokončno poslovila. Po tistem se je Ulay ponovno posvetil fotografiji in eksperimentalnim projektom.
Od leta 2009 je živel med Amsterdamom in Ljubljano, v tem obdobju pa se je med drugim posvetil tudi problematiki pitne vode. Retrospektiva njegovih del je bila leta 2016 v Mestni galeriji Ljubljana; pod naslovom Jaz drugi so bili predstavljeni materiali iz umetnikovega arhiva, ki so bili sicer le redko na ogled. Ulayeva dela, tako samostojna kot tista, ki so nastala v sodelovanju z Marino Abramović, so sicer del številnih zbirk najuglednejših muzejskih in galerijskih hiš po svetu. Pred leti je režiser Damjan Kozole z njim posnel film Projekt: rak (2013), v katerem se Ulay zdravi s kemoterapijo, nato pa opravi svojevrsten obred poslavljanja, ko se odpravi na pot k prijateljem od Amsterdama in Berlina do New Yorka.
