Prve ne pozabiš nikoli. Čeprav mineva že 31 let, se zdi, kot da bi se zgodilo včeraj. Natali in ljubezen na prvi pogled. Žal ni trajala dolgo. Na Zagrebčanko, ki mi je ukradla srce, pa sem se spomnil z razlogom. Le da je bila tokrat v naslovni vlogi lepotica na štirih kolesih. No, vsaj meni se je zdela lepa – zastava 101. Obujanja spominov pa ni bilo konec. Stoenka, stara 17 let, je bila namreč moj čisto prvi avto, ki sem ga dobil v dar od žal že pokojnega dedka, takoj ko sem opravil vozniški izpit. Ko bi vedeli, koliko dogodivščin sva spisala skupaj in kaj vse se je v njeni notranjosti dogajalo. Zato priložnosti, ki se mi je ponudila, da znova sedem za njen volanski obroč, seveda nisem želel izpustiti. Rečeno, storjeno. Za vnovično druženje je bil dovolj telefonski klic.
Moja je bila oranžna, Damirjeva bela in nekaj posebnega predvsem zato, ker je imela le troje vrat. V notranjosti me pričaka že znano vozniško okolje, pa čeprav je od zadnjega druženja preteklo že veliko vode. Dvokraki volanski obroč lepo sede v roke. Seveda nima servopodpore, a to presenetljivo ni moteče. Ker je dan topel, pomoč »čoka« pri zagonu motorja ni potrebna. Ob pritisku stopalke za plin me prešine, da je avto presenetljivo poskočen, konec koncev je pod motornim pokrovom skritih zgolj 55 konjev. In ko začne hitrost naraščati, na ovinkasti cesti ugotavljam, kako zelo nezahtevna je za vožnjo. Ročni menjalnik je sicer imel štiri prestave, a preizkušeni je predelan in ima eno več. Ne upam si voziti prehitro, saj se zavedam, da lahko v primeru trka računam zgolj na pomoč varnostnega pasu, druge varnostne opreme ne premore. Celo vzglavnika ne, kar postane hitro moteče. Na merilniku hitrosti je kot maksimalna navedena 160 km/h, a me sopotnik Damir opomni, da je z njo dosegel celo hitrost 193 km/h. »Na Hrvaškem so me namreč ujeli na radar, zato natančno vem, kako hitro sem vozil,« mi zaupa. Sam si tako hitro ne bi upal peljati, se mi plete po glavi, nato pa se spomnim, kakšne neumnosti sem za njenim volanom počel tudi sam.
Ker jo je imel tudi moj oče, sklepam, da je bila družinski avto. Zlezem na zadnjo klop in ugotovim, da je zadaj presenetljivo veliko prostora. Ne pozabite, da je njena dolžinska mera za današnje razmere skromnih 3,76 metra. Na zadnji klopi sem med družinsko potjo na morje v Dalmacijo večkrat celo udobno prespal. Mi pa še vedno ni jasno, kako je stoenka kljub skromni motorizaciji premogla dovolj moči, da je vlekla tudi počitniško prikolico.
Danes vem, da mi je bila usojena. Začetek njene prodaje oktobra 1971 namreč sovpada z mesecem in letom mojega rojstva. Vozil sem jo tako dolgo, dokler je ni rja načela do te mere, da je romala na odpad. Seveda si danes ne znam predstavljati, da bi opravljala vlogo mojega prevoznega sredstva, bi pa vsake toliko rad spet sedel za njen volanski obroč zgolj zaradi obujanja spominov. Na brezskrbne čase mladosti.
