Najnovejša družinska avantura Klic divjine, ki se ta čas vrti v kinu, je nastala na podlagi knjižne klasike ameriškega pisatelja Jacka Londona z začetka 20. stoletja. Priljubljena zgodba govori o mogočnem psu Bucku, ki živi v sončni Kaliforniji, pa ga ugrabijo in odpeljejo na sever, vse tja do Aljaske, kjer začne vleči sani. Postane pes poštar in sredi kanadskih zasneženih prostranstev zasliši klic divjine, tako da potem do konca ni več pes, ki vleče poštne sani, ampak samo še pes. Ganljivka o prijateljstvu med psom in človekom, skratka. V čem je torej problem? Problem je v tem, da so Buck in vsi drugi kosmatinci delo računalniške čarovnije. Niso resnični in ljudi je to zmotilo. In gledalci so se vprašali, zakaj za vraga Bucka ne igra pravi pes.
Ljudi pač motijo umetne stvari. Ljudi moti, da bi nekaj lahko naredili oni sami, pa opravi to namesto njih košček kode. In v zadnjem času takšnih računalniških kontroverznosti res ne manjka. Novembra lani smo recimo brali, kako bodo z animacijo po šestih desetletjih obudili Jamesa Deana. Ker za vlogo menda ni bolj primernega človeka, kot je mrtvi zvezdnik iz Indiane. To je uradno pojasnilo. Oh, bog. Film Finding Jack bo govoril o človeku, ki se ob koncu vietnamske vojne odloči poskrbeti za več tisoč zapuščenih vojaških psov. In ko gledaš Klic divjine v režiji Chrisa Sandersa (Krudovi, Kako izuriti svojega zmaja), te ta ironija skorajda tepe po obrazu. Misliš si: danes torej gledamo film, v katerem pravi človek boža umetnega psa, jutri pa bomo gledali film, v katerem umetni človek rešuje resnične pse. Prihodnost sploh ni v prihodnosti, prihodnost je že tu. Oh, ta krasni novi svet. Oh, Ford!
Danes pes, včeraj človek
Spomnimo samo, kako smo nekaj let pred tem v filmu Rogue One: Zgodba Vojne zvezd (2016) videli Petra Cushinga. Angleškega igralca, ki je umrl že leta 1994. In kako so gledalce nedolgo tega strašile mačke v muzikalu Cats. Judi Dench pa Jennifer Hudson in Taylor Swift, celo Jasona Derula bi gledali, a ne teh računalniških hibridov, je bilo jasno sporočilo občinstev. Saj ne, da bi imeli ljudje vnaprej odpor do posebnih učinkov. Nikakor. Že dolgo so tu. Problem ni v posebnih učinkih, problem je v slabih, neprepričljivih učinkih. In učinkih tam, kjer niso potrebni. Ljudje sprejmejo Golluma v legendarnem Gospodarju prstanov (2001) in rumene medvedke v igrano-animiranem Pokemon: Detektiv Pikachu (2019). Sprejmejo tudi lanskoletnega Levjega kralja, v katerem fotorealistične savanske živali govorijo kraljevo angleščino. Pa čeprav povsem asinhrono. To so vendarle divje živali, s katerimi se ne gre šaliti. Divja žival namreč lahko poje Harrisona Forda, kar pomeni, da potem Harrison Ford ne bi mogel posneti petega Indiane Jonesa. Da, v filmu Buckovega človeškega partnerja Johna Thorntona igra Harrison Ford, in da, Harrison bo spomladi začel snemati petega Indiano Jonesa. Oh, Ford!
A ljudje kljub vsemu ne prenesejo umetnega psa. Ker vedo, česa vsega je zmožen dresiran pes. Ker so itak že vsi gledali Lassieja. In vedo, kako se je vrnil in kako je bil pameten. In če je škotski ovčar Pal zmogel biti Lassie, zakaj potemtakem neki Fifi ali Piki ne more biti Buck. Ljudje enostavno ne marajo umetnega, če za to ni potrebe. In ko človek bere te ogorčene odzive, jih razume. Ker hodi v Spar, Mercator in Hofer. Ker gre po meso v Mercator, po sadje v Spar, po ostalo pa v Hofer. Ker je tam videl, kako je, če združiš nezdružljivo. Ker v Mercatorju in Sparu še vedno lahko izbiraš med klasično in samopostrežno. Med igranim in animiranim. Če greš na klasično, veš, da boš imel čas dati mleko na dno in jajca na vrh, če pa se ti mudi, vseeno sprejmeš tisti brezdušni »vzemite denar in izdelke« in čao in naslednji. Itak že dolgo sumiš, da sta gospa iz najboljšega soseda in z LPP-jevega avtobusa ista oseba. V Hoferju pa izbire ni. Samopostrežno so združili s klasičnim. Animirano z igranim. Kot v Klicu divjine, le da že mnogo prej. Piščanec, grozdje, mleko, jajca – vse je isto, vse leti.
In Klic divjine govori prav o tem. O računalniški interakciji namesto o človeški, namesto pasji. Premleva civilizacijo in napredek ter tako po scenaristični kot tehnični plati sproža vprašanja, kje tehnologija človeku pomaga in kje moti. Kje ni nujna. In Klic divjine je pod črto v resnici povsem simpatična družinska, mladinska pustolovščina. Razburljivo popotovanje z dobrim sporočilom, ki pa zapravi priložnost, saj zafrkne v osnovi. Ker če Buck v Klicu divjine ne bi bil zgolj posebni učinek, če bi našli psa, ki bi naredil vse to, kar v tem filmu dela animirani Buck, potem bi morali temu psu dati oskarja. Po korejskih bi imeli pasje oskarje. In potem bi res živeli v prihodnosti. Oh, Ford!
