Nejc Prah, oblikovalec in nagrajenec Prešernovega sklada: Naj v oblikovanje vključujem motive lipovih listov?

Strokovna komisija ga je ob kulturnem prazniku označila za zastavonošo generacije. »To pač pritiče utemeljitvi nagrade. A slovenski prostor je v resnici zelo majhen in če dobro delaš, ti lahko hitro uspe,« se skromno nasmehne Prah.

Kot oblikovalec največkrat vnaprej veš, kaj točno je tvoja naloga, in iščeš samo različne poti do cilja. Včasih pa dobiš priložnost, da si privoščiš malo več svobode, predvsem pri manjših projektih, recimo oblikovanju grafik za kak festival. Ti niso kot zidanje hiše, ki bo tam stala naslednjih sto let, pri takih projektih imaš manj omejitev, pristopaš lahko z več humorja…

Ne, to je bil velik projekt z zelo jasnimi navodili, dobil sem vsebino in jo oblikoval na najbolj primeren način. Bolj proste roke imam pri manjših projektih, Fotopub je tak primer. V prvih deset strani kataloga sem vključil svoj vizualni esej, kar ni bil egotripaški nastop, ampak priprava naracije, ki bralcu olajšala vstop v projekt. Pri grafičnem bienalu kaj takega seveda ne bi šlo, saj bi mi moralo to odobriti pol kolektiva v MGLC, kustosi, direktorica…

A je bil grafični bienale v kontekstu vašega vprašanja zanimiv, ker je bila njegova tema satira. Ko je tema humor, je pred oblikovalcem vedno vprašanje, ali mora biti tudi oblikovanje smešno. Humor težko izsiliš, zanj se težko racionalno odločiš, pač si zabaven človek ali pa nisi. Če pa samo govoriš o humorju na resen način – kot denimo počnejo študentje v svojih diplomskih nalogah – je to lahko precej duhamorno.

Če listamo stare slovenske humoristične časopise, denimo Pavliho, še bolj pa Ježa, Bodečo nežo, Osat, vidimo, da so se avtorji pogosto igrali s pomenom izraza »zbadati«, »zbadljivka«, vse se vrti okoli špic, toni so skratka na eni strani humorni, na drugi pa močno politični. Moji ježi so bili zato namenoma malo hecni, luštkani, otroški, podobni maskoti, sicer pa so v večini primerov, denimo na plakatih, nastopali v kombinaciji s fotografijami Klemna Ilovarja, na katerih so bili trni, bodice… Lovil sem torej dvojnost dobesednih bodic in komičnosti.

Ta jež je po nekoliko modernističnem principu nato nastopal skoraj kot štampiljka, povsod je bil dodan, na plakatih, tatujih, vstopnicah… Zastavil sem si, da bom ta motiv dobesedno »štancal«, kar se šteje v nekaterih vejah sodobnega oblikovanja za zastarel pristop. Pri Fotopubu je denimo povsem drugače, že več let ga delam, nobenega pravega logotipa nima, tipografija se ves čas menja, svoboda se začne vsakič na novo.

Bilo je bolj ciklično, bolj sem bil vpet v tok spreminjajočih se aktualnih novic, kar me sčasoma ni več zanimalo. Povsod po pisarni so bili namreč televizijski ekrani s prižganim CNN, ki ves čas poroča o »breaking news«, zanje so vse novice prelomne, izredne. Pri tovrstnem delu imaš kot oblikovalec vedno isto nalogo – neko vsebino moraš prikazati na čim bolj učinkovit način, a so tvoje opcije precej omejene. Lahko delaš s fotografijo, torej naročiš fotografa ali poiščeš kaj v fotoarhivu, lahko delaš z ilustracijo, lahko delaš z grafiko… Moraš pa biti precej inovativen in hiter, da te probleme vsakič znova rešuješ na svež način. Tako kot v vsaki službi lahko torej tudi v tej postaneš »samo še« obrtnik, a jaz sem ob popoldnevih in večerih delal še veliko svojih drugih projektov, Koordinate zvoka, Fotopub, to me je ohranjalo v budnosti.

Če bi ostal še dlje, bi najbrž ostal za zmeraj, in pri tridesetih sem se moral vprašati, kje bi rad živel odraslo življenje. Imel sem super službo in najbolj udobna pot zame tam bi najbrž bila, da bi šel iz Bloomberga Businessweeka sčasoma na neko oblikovalsko agencijo pa tam postal umetniški direktor, a to bi me dolgočasilo. Za manjše studie pa New York ni najboljši, drag je in lahko se res matraš, da preživiš.

Da sem tu odprl svoj studio, se sliši zelo pompozno, v bistvu imam s.p. Delam svoje projekte, nekaj jih je iz tujine, nekaj iz Slovenije. Širokopoteznega načrta nimam, projekte dajem na svojo spletno stran in čakam, da naročniki stopijo v stik. Zaenkrat precej dobro deluje, v zadnjega pol leta sem delal meni doslej najljubše stvari.

Seveda bi bilo bolje, če bi bil v ZDA, tam greš na kakšno otvoritev, se povežeš z novimi ljudmi in rodi se novo sodelovanje. Večkrat so me tudi že kontaktirali in se potem zaradi moje sedanje lokacije odločili, da me ne najamejo.

A po drugi strani sem nedavno denimo oblikoval majhno nočno omarico. Skico sem naredil že pred dvema letoma in jo dal zdaj testno delati mizarju; razmišljam, da bi morda v prihodnosti oblikoval pohištvo. V New Yorku bi me to najbrž stalo okoli 2500 dolarjev, v Ljubljani pa 400 evrov. Še vedno veliko, a navsezadnje gre za ročno delo. V New Yorku si tega ne bi mogel privoščiti.

Predvsem so nacionalne meje v oblikovanju zabrisane. V zgodovini jih je bilo ogromno – švicarsko oblikovanje, poljski plakat, italijanski dizajn, nizozemsko oblikovanje v devetdesetih… A s prehajanjem študentov med izobraževalnimi centri se je vse to spremenilo. Kar naj bi sodilo pod nizozemski val, sploh ni več vezano na Nizozemsko, ampak na ljudi, ki so tam študirali oziroma oblikovalce, ki to sceno spremljajo, potem pa ideje širijo naprej. Morda je pa japonsko oblikovanje tako specifično tudi zato, ker so oni tako zaprti kot narod, priseljencev tako rekoč nimajo.

Zato tudi ne vem, kaj bi izpostavil kot značilnosti slovenskega oblikovanja, razen da smo bili nekateri oblikovalci tu rojeni. In podobno bi lahko rekel za Avstrijce ali Hrvate. Je to dobro? Najbrž niti ne, saj ne vidim prednosti tovrstne internacionalizacije. Kdo pa gre rad v neko novo mesto, da tam ugotovi, da je vse – od arhitekture do trgovin – videti isto kot v vseh drugih krajih? A se ne bi rad pritoževal, to je pač posledica razvoja, težko se je proti njemu boriti, pa ne izpasti arhaičen. Naj jaz v svoje oblikovanje vključujem motive nageljnov in lipovih listov?