Kako in kje pridobivamo znanje? Kaj je resnica in kaj dejstvo? Kako smo lahko prepričani, da so informacije, s katerimi gradimo svoje znanje, pravilne? Kdo o tem odloča? Se lahko sporazumemo o »skupnem znanju«, ki si ga lahko med sabo delimo in v skladu z njim delujemo? In navsezadnje – kako nadgraditi storitve, programe in poslanstva institucij, da bodo izmenjavo informacij in znanja omogočale na način 21., ne pa po zaprašenih vzorcih 19. stoletja?
To so osrednja vprašanja 26. bienala oblikovanja, ki s krovno temo Skupno zanje razpira razsežnost krize informacij in vpliva te krize tako na državljanstvo in demokracijo kot na vlogo sodobnega oblikovanja.
Izrazi, kot so poplava informacij, podatkovni smog in informacijska zasičenost, zaznamujejo stanje, pri katerem količina informacij presega zmožnost obdelave podatkov, pojasnjujeta kustosa letošnjega bienala, Avstrijec Thomas Geisler in Brazilka Aline Lara Rezende. »To negativno vpliva na pozornost ljudi, ki se zato raje posvetijo zabavnim vsebinam, posledično pa denimo trpi tudi kakovostno novinarstvo. Mnogim je tako v digitalni dobi oteženo vzpostavljanje skupnega znanja, ki bi sprožalo bolj odzivno javno politiko, to pa poganja dvome v zanesljivost družbe. Ljudje se izločijo iz procesov državljanskega odločanja,« je prepričan Geisler. Prav oblikovanje pa lahko služi kot tolmač med zapletenimi sistemi ter njihovimi uporabniki.
Najnižje podatki, najvišje modrost
Kustosa sta pri snovanju osrednje razstave v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje (MAO) izhajala iz hierarhičnega piramidalnega modela znanja iz leta 1989. Njegov avtor Russell L. Ackoff je za temelj modela postavil podatke; ti so najprej neobdelani signali, ki s smiselno organizacijo prehajajo v informacije. Na razstavi je videti proces oblikovanja naslovnice oblikovalske revije Eye, ki je eno številko leta 2017 izdala v 8000 unikatnih izvodih, pa tudi izkušnjo virtualne resničnosti, v kateri se lahko obiskovalec vživi v vlogo protestnika, policista in novinarja, da bi dobil čim bolj celosten vtis o dogajanju na ljudski vstaji. V tem razstavnem segmentu so predstavljene tudi infografike Dnevnikovega Objektiva.
Ko informacije v spominu povežemo v širše uporabne vzorce, te po Ackoffu postanejo znanje, kar je mogoče videti tudi na projektu Podtalni klub za diskusije, ki ga je arhitektka Apolonija Šušteršič postavila v Londonu. S to platformo je želela spodbuditi debate o tematikah, kot je denimo vpliv kapitalizma oziroma radikalnih političnih, socialnih in ekonomskih sprememb na sodobna mesta.
Vrh omenjenega modela znanja, posledično pa tudi najmanjši razstavni prostor, je namenjen modrosti, torej možnosti, da na podlagi naučenega razbiramo novo znanje in ga uporabimo pri sprejemanju odgovornih odločitev. Na razstavljeni grafiki ekosistema amazonskega gozda je razvidno, kako majhen je človek v primerjavi z naravo. Informacijska kriza seveda vpliva na vse omenjene ravni.
Povečati dostopnost znanja
Program bienala pomembno dopolnjuje šest naročenih projektov, v katerih so se oblikovalci povezali s slovenskimi institucijami za produkcijo in posredovanje znanja. Z Narodno in univerzitetno knjižnico so skušali povečati dostopnost zbirk, ki jih v sebi skriva stavba; zaradi potrebe po omejitvi dostopa, strogi kategorizaciji in varovanju gradiva namreč večina zbirke javnosti ni neposredno dostopna. Z Muzejem za sodobno umetnost Metelkova, kjer imajo obsežno digitalno zbirko, so raziskovali metode, kako odpreti digitalne podatke in jih povezati s fizično izkušnjo. Projekt Zbirke znanj denimo obiskovalcem omogoča, da do slovenskega plesnega arhiva dostopajo s svojimi gibi, premikanjem po prostoru, gibi pa se beležijo in dodajajo v že obstoječ arhiv.
Z Univerzo v Ljubljani so razčlenjevali nove ustvarjalne pristope pri učni praksi, ki bi prek kombinacije spletnih in nespletnih okolij spodbujali skupnostnega duha v po mestu razmetanih fakultetah. Dom starejših občanov Fužine pa jim je dal priložnost za razmislek o medgeneracijski izmenjavi in odkrivanju znanja starejših.
Da Botanični vrt Ljubljana ni le znanstvena institucija, temveč ima možnost biti povezovalec med rastlinami in ljudmi, pričajo zgodbe zelenih prebivalk vrta; njihove značilnosti so zdaj – namesto prek latinskih imen in številk – predstavljene prek senzoričnih doživetij. O doživljanju medijev, predvsem izgubljanju vere v njihovo kredibilnost, pa pripoveduje projekt Vaše zgodbe so naša skupna zgodovina, ki so ga oblikovalci razvili s časopisno hišo Delo. Njihov arhiv so namreč odprli za javnost, hkrati pa odziv bralcev uporabljajo za nadgradnjo arhiva s še neobjavljenimi zgodbami.
