Tea Hvala je samozaposlena v kulturi - pisateljica, kolumnistka, umetniška kritičarka, prevajalka, pedagoginja, organizatorka umetniških dogodkov. Skorajda je ni feministične organizacije v Sloveniji, kjer ne bi pustila vsaj malo svoje ustvarjalne sape. Ta hip je najbolj dejavna v Društvu za promocijo žensk – Mesto žensk, kjer se posveča predvsem pedagoškemu delu, in pri festivalu Deuje babe, ki ga letos že osmič zapored pripravlja Cerkljanski mladinski alternativni klub.
Punk v Cerkljanskem hribovju
Za začetek si moramo predstavljati majhno vas v Cerkljanskem hribovju sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja. Zveni daleč in tako tudi je.
»Stara sem bila sedemnajst let in živela sem v vasi s tristo ljudmi, kjer se nisem imela kam dati. To je bil čas pred internetom, blogi in socialnimi omrežji. V tej situaciji sem se srečala s 'hard core punk sceno' in znotraj nje s fanzin sceno. Fanzini so v samozaložbi izdane fotokopirane publikacije, poslane po pošti ali pa distribuirane na koncertih, anarhističnih knjižnih sejmih. Kar naenkrat se mi je odprla raznovrstna mednarodna scena, ki je šla od Malezije, Filipinov, do ZDA, Japonske, Evrope, Južne Amerike. Odprlo se je obzorje, dobila sem vir povsem novih, globalnih informacij. Čisto sem padla noter in tudi sama začela ustvarjati fanzine. Čeprav so bile te publikacije zmeraj vsaj delno vezane na glasbo, so mene bolj zanimale ideje, ki so bile ob glasbi osrednji predmet debat, ideje anarhizma, feminizma ...«
Naslednja postaja je bila Ljubljana, kjer je s kolegi na Radiu Študent začela ustvarjati oddajo Hripav glas. In pa seveda faks in prve izkušnje v kolektivu Rdeče zore, kmalu tudi oddaja Sektor Ž, edina radijska oddaja o feminizmu v Sloveniji.
»Na faksu sem z velikim zanimanjem poslušala predavanja 'ženskih študij', kot se reče. Spoznala sem, da je razredni vidik iz feminizma – razen pri redkih predavateljicah in predavateljih - kar poniknil, kakor tudi naša socialistična dediščina Jugoslavije, ki smo jo kar izbrisali. Ves čas govorimo o enakih možnostih, ne da bi pojasnili, da to najprej pomeni enake socialno ekonomske pravice in šele nato identitetne in politične pravice. Ko pride do enakosti na področju dela, enakih plač, enakih izhodiščnih položajev mezdnega dela, služb, se moški zmeraj zedinijo, pa naj govorijo z 'desne' ali 'leve' pozicije. Zmeraj najdejo način, da zaščitijo svoje privilegije na škodo žensk. Zakaj, recimo, so danes v Sloveniji najbolj revne prav ženske, starejše od 65 let? To ni naključje,« opozarja Tea Hvala.
Mesto žensk in Deuje babe
Zato ni nenavadno, da na vprašanje, na kaj je v svojem dozdajšnjem delovanju najbolj ponosna, odgovori z dogodkom, ki so ga pripravili v okviru festivala Deuje babe v Cerknem. Mimogrede, za festival je zagnana ekipa pod okriljem Cerkljanskega mladinskega alternativnega kluba lani septembra v Berlinu dobila nagrado European Youth Culture Award v kategoriji 'mladinsko delo in samoorganizacija'.
»Najbolj ponosna? Da nam je pred leti na Deujih babah uspelo povabiti dr. Majdo Hrženjak z Mirovnega inštituta, ki je strokovnjakinja za področje (neplačanega) reproduktivnega in skrbstvenega dela, v prostore Društva upokojencev Cerkno. Na dogodek so prišle ženske treh generacij: članice društva, ki so stare nad 70 let, z močnim spominom na življenje v socializmu in na dediščino NOB, ženske srednje generacije, stare okoli 40 let, ter ženske mlajše generacije, dvajsetletnice. Prišla sem do sklepa, da je to, kakšno vrednost ima, da skrbiš za otroka, za starejše v družini, za družinski proračun, za vrt in njivo, kristalno jasno gospem, ki so danes stare 75 let, vsem drugim pa ni. Še najmanj najmlajšim. Starejše razumejo, da je to njihov prispevek k družbi, ki ima ceno in vrednost. Mlajše mislijo, da je to njihova dolžnost, ob kateri so lahko srečne, če jim 'njihovi moški pomagajo po svojih močeh',« pripoveduje Tea Hvala.
Ključno, torej, je izobraževanje mladih generacij. Od leta 2016 intenzivneje sodeluje v pedagoškem programu Mesta žensk. »Program sem prevzela od Urške Jež in njenih sodelavk, ki so ga zelo dobro nastavile. Imamo več programov za različne starostne ravni. Za osnovno in srednjo šolo zdaj že tradicionalno vsako leto na 8. marec pripravimo novo verzijo kviza #VsakDan8Marec, ki ga nato v sodelovanju s šolami izvajamo po vsej Sloveniji. Pripravljamo tudi vodstva po razstavah, za fakse imamo teden odprtih vrat vsakega aprila, pa vodstva v času festivala Mesto žensk vsakega oktobra ...«
In ob vsem tem še zgodbe, fanzini, potopisi in poezija. »Želim si, da bi bilo časa za umetnost še več. Odkar sem postala mama, so stvari malo napokane. A saj bo. Tudi čas za znanstveno fantastiko bo znova prišel,« z nasmeškom zagotavlja Tea Hvala.
