Branko Potočan (1963), ki sodi med naše najbolj uveljavljene plesalce in koreografe, se je začel s plesom profesionalno ukvarjati šele pri triindvajsetih. »Od malega sem bil ves čas v gibanju, že v osnovni šoli sem plesal folkloro in standardne plese, v osemdesetih sem imel svojo breakdance skupino Gumiflex, s katero smo že delali predstave,« pripoveduje, z nasmehom zazrt v preteklost. Kako se je torej znašel v Plesnem teatru Ljubljana, kjer je kot del avantgardne plesne skupine delal pod vodstvom Ksenije Hribar?
»Razen v Ljubljani plesnih skupin te vrste sploh ni bilo, ob PTL je obstajal zgolj še Studio za svobodni ples. Fantov je bilo, tako kot še danes, premalo, zato smo bili precej privilegirani.« Treningi so bili tehnično zahtevni, razlaga, saj so v Ljubljani učile tudi plesalke iz London contemporary dance school, ki jo je Ksenija Hribar soustanovila: »Če telo ni bilo v zadostni gibalni kondiciji, se teh vaj sploh ni dalo izvajati. Težke so bile še posebej za moško telo, še bolj za moje, saj prej nisem bil vajen tovrstnih treningov. Potem pa je prišla kontaktna improvizacija in še nekatere druge tehnike, ki so mi bližje.« V devetdesetih je odšel v Bruselj, kjer se je preizkušal kot član uveljavljene flamske skupine Ultima Vez Wima Vandekeybusa, pa se je po treh letih vrnil domov. »Želel sem delati svoje stvari, kot tujec si v tujini težko prišel do lastnih projektov,« pojasnjuje.
Zgolj vprašanje časa
Leta 1994 je tako s Sebastjanom Staričem, Dušanom Teropšičem in Jano Menger ustanovil kolektiv Fourklor, kjer je s prvim hitom Kdo je narisal Stanku skakalnico že jasno nakazal naklonjenost fizičnemu teatru. »Takrat je že veljalo, da človek doma nič ne šteje, če se ne dokaže najprej v tujini. Tudi pri Stanku Bloudku je vedno obstajal dvom, ali lahko skonstruira planiško velikanko,« skomigne. Kot športniku – študiral je na fakulteti za šport – mu je ustrezal fizičen, dotedanjim domačim praksam tuji ples, ki je zajemal tudi iz akrobatike, igrali so se z vrvmi, veliko je bilo padanja… In to je plesna smer, ki ga je zaznamovala – oziroma on njo – tudi v nadaljnjih tridesetih letih, v katerih je ustvaril okoli štirideset avtorskih predstav.
Pri izboru zanj konstitutivnih ne okleva. Melanholične misli (1998) so tematizirale samomor, izhajale so iz poezije Dragotina Ketteja. »Nikoli nisem hotel iskati rešitev, bolj me je zanimalo raziskovanje občutkov, denimo tega, ki ga ima lahko človek, ko ne najde drugega izhoda. To smo poskušali vključiti v takratni družbeni kontekst,« razlaga o lirični naravi svojih del. V Zarjavelih trobentah (2005) so performerji za rekvizite uporabili dolge cevi, iz katerih so humorno oblikovali lestve. »Želeli smo narediti plesno predstavo po principu cirkuških postavitev, dinamika med nami in predmeti je bila zelo intenzivna,« zadovoljno dodaja.
Vmes je prišel na vrsto tudi prvi solo Območje za pešce (2004), osebnoizpovedna predstava, ki ji je tone določala avtorjeva – in naša sodobna – nemirnost. »Upam, da bom to še kdaj igral. Ko delamo večje predstave, si ne morem vzeti časa zase,« pravi plesalec, ki ob svežih zamislih za produkcijo najprej vedno vidi skupino. »Vedno vidim sceno, na kateri se dogaja dinamika med več ljudmi in predmeti. A večje produkcije zahtevajo več finančnega vložka, nato pa lahko pričakuješ tudi manj ponovitev.« Pa manjših predstav ne dela zgolj iz praktičnih razlogov, poudarja: »Mislil sem, da je prišel tudi čas za moje solistične, pa je nato lanski Črni petek z duom Silence prerasel v trio, sveža Po sledeh spomina pa je zrasla iz tega, da sva z Jano Menger veliko delala skupaj in se dobro poznava. Imava skupno pot fizičnega teatra, plesnega dozorevanja, staranja... Ta duet je bil najbrž zgolj vprašanje časa.«
Intuicija pred načrtom
Potočan sicer vztraja, da nima strogega umetniškega načrta, saj tudi kot človek deluje precej intuitivno. »V predstave sem vedno rad vnašal humor, preobračali smo denimo tudi nacionalne stereotipe, čeprav nismo nikoli delali eksplicitno politično angažiranih komadov. Z vnosom vsakdanjih situacij na oder smo delovali precej narativno, ne toliko abstraktno, kot je bolj tipično za ples. Temu služi tudi raba rekvizitov. Nikoli se mi ni zdelo logično, da bi stopil na prazen oder in začel plesati, tudi v življenju se nikoli ne znajdemo v praznih prostorih. Vedno sem potreboval nekaj v roki, nekaj, na kar sem se lahko naslonil. To se morda sliši kot izgovor, ampak palico, vrv ali desko sem vedno izkoristil tudi zelo vsebinsko, ni šlo zgolj za scenografijo,« pojasnjuje avtor.
Odvode svoje ustvarjalnosti, ki jih ne vidi na plesnem odru, kot koreograf redno vključuje v produkcije slovenskih institucionalnih gledališč; lani je denimo sodeloval pri Bernhardovi Zabavi za Borisa v režiji Snežane Trišić v koprodukciji kranjskega in ptujskega gledališča. Aktiven pa je navsezadnje že dolgo tudi kot umetniški vodja zasavskega festivala Rdeči revirji in predvsem kot pedagog, ki v svoje delo rad vključuje ranljive družbene skupine, tako otroke kot denimo gibalno ovirane. »To me je prisililo, da sem se naučil bolj analitično artikulirati svojo prakso. V veselje mi je tudi videti, da si mladi plesalci želijo novega znanja,« dodaja. »Kakovostnih plesalcev imamo veliko, žal pa nimamo enotne plesne institucije, ki bi se produkcijsko ukvarjala z njimi, sploh mladi težko najdejo angažmaje. A če se ne pleše, se človek pač izgublja v glavi, telo pa iz kondicije,« še opozori za konec in že odhiti na vajo.
