Ko je Nataša Živković (1981) lani dobila nagrado Ksenije Hribar za plesalko, je žirija zapisala, da se ji je tehnična dovršenost kot izšolani balerini vpisala v telo, ki se je skozi leta ustvarjanja postopoma rahljalo, njena sposobnost vsestranske transformacije pa ji na odru prinaša izjemno prezenco. »V baletu se nikoli nisem počutila doma, vedno so mi govorili – ta bo pa za moderni ples,« razlaga avtorica, ki je sicer študirala primerjalno književnost in francoščino, sta jo pa vedno zanimali tudi filozofija in psihoanaliza.
»To se najbrž pozna tudi pri mojem delu, ne zanimajo me telesa, ki zgolj tehnično reproducirajo neki material. Moje predstave so primarno osredotočene na raziskovanje medčloveških odnosov, v ožjem smislu pogosto družinskih, v širšem družbenem pa na primer odnosov med spoloma, kot v predstavi Sine,« pojasnjuje. Sprašuje se, ali bi v svetu, ki bi bil povsem brez konfliktov, tako znotraj posameznika kot zunaj njega, umetnost sploh obstajala.
Prevzeti odgovornost
Prelomno jo je v njenih začetkih zaznamovala predstava Drage drage (2007) v koreografiji Maje Delak, ki je prevpraševala status sodobnega plesa v Sloveniji, ob tem pa izpostavljala soočanje plesalk s kulturnimi konvencijami. »Šlo je za feministično predstavo sedmih plesalk, s katero smo ogromno gostovale tudi v tujini,« se spominja. Formativno pa je bilo zanjo tudi sodelovanje z režiserjem Bojanom Jablanovcem in Vio Negativo. »Performer se mora, ko sodeluje z Bojanom, zelo jasno opredeliti do tega, kdo je, kaj dela in kaj hoče s tem povedati. Takrat sem se počutila zelo spodbujeno, da začnem delovati tudi avtorsko,« dodaja.
Prav na poti v samostojnost je bil zanjo prelomen prvenec Prva ljubezen, drugič (preboleti Naceta Junkarja) leta 2009, v katerem je, da bi tematizirala otrokovo emancipacijo od starša, nastopala s svojo mamo. Takrat je prvič celostno prevzela odgovornost za dogajanje na odru, se spominja uvodne predstave te družinske trilogije; sledila je še Zavoljoočeta (2014) o razmerju do odsotnega očeta, na nedavnem Mestu žensk pa še zaključni performans Med dvema ognjema. V njem nekoliko zasuče fokus, saj se osredotoči na odnos med materjo in otrokom v času, ko tudi sama – kot ženska, kot mati in kot umetnica – doživlja razpad družine.
Ne le za posvečene
»Ko se mlad plesalec še formira, potrebuje fizično zelo strog trening. Balet ni nujni pogoj, a jaz sem od njega dobila disciplino telesa in preciznost telesnih form. Prehod v sodobnoplesno tehniko pa je bil zame težak tudi zato, ker balet v drži teži navzgor, sodobni ples pa k tlom, zemlji. Ko se mi je zdelo, da lahko z vsakega področja vzamem najboljše, je bil to res dober občutek,« večkrat pove tudi svojim dijakinjam na umetniški gimnaziji v Ljubljani, kjer je delno zaposlena.
Pomemben del njenega »hibridnega« angažmaja navsezadnje predstavlja tudi delovanje v večletnem Emanatovem projektu Tatovi podob.
»Gre za format, ki na prvi pogled ni resen, kar pa še ne pomeni, da ne obravnava resnih tem. Performerske zgodbene drobce žene predvsem humor, včasih je namreč dobro, da se tudi kot umetniki ne jemljemo preveč resno, poleg tega se lahko tako približamo širši publiki, ne da bi bili populistični. Daleč smo od tega, da bi bile naše predstave, ki parodično opozarjajo na raziskovanje spolnih, seksualnih, rasnih in starostnih identitet, vsem všeč.«
V bolj zvočno zaznamovanih projektih, kot sta bili v zadnjem času predstava Mes(t)o glasu in elektroakustična opera Iden, odkriva tudi načine, kako je glas organski del telesa: »Ves čas me je motilo, da je plesalkino telo v smislu zvoka nemo.« Tudi tovrsten razmislek bo del spletne delavnice Dance and wellbeing (Ples in dobrobit), ki jo bo v ponedeljek izvedla v sklopu CoFestivala. Namenjena je širši javnosti: »Ples ni namenjen samo posvečenim. Vsi imamo telo in lahko plešemo, če hočemo, in imamo glas, da lahko pojemo, v stresnih obdobjih še toliko bolj.«
