Več kot 70 let po tem, ko je vojno sodišče 30. avgusta 1946 domobranskega generala Leona Rupnika obsodilo na smrt s streljanjem, je slovensko vrhovno sodišče sprejelo sklep o razveljavitvi te sodbe.
Rupnik je bil po zakonu o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo s še nekaterimi soobtoženimi po koncu druge svetovne vojne obsojen zaradi izdaje in sodelovanja z okupatorjem po enajstih točkah obtožnice. Nekdanji avstroogrski in starojugoslovanski vojaški častnik se je pred vojnim sodiščem znašel zaradi svoje vloge med drugo svetovno vojno, ko je bil proti koncu vojne celo vodja slovenskih domobrancev, ki so kolaborirali z nacističnimi Nemci. Po koncu vojne je skupaj z domobranci in nemškimi vojaki pobegnil v Avstrijo in se predal Britancem, ti pa so ga v začetku leta 1946 vrnili v Jugoslavijo.
Presojali po tedanjih procesnih standardih
Na vrhovno sodišče naj bi se po neuradnih informacijah obrnil Rupnikov potomec, ki je v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjeval, da je tedanje sodišče v sodnem procesu zakrivilo več kršitev. Sodbi, ki je botrovala Rupnikovi usmrtitvi, je prek pooblaščenke očital, da ni ustrezno obrazložena, da so nekateri razlogi za obsodbo v nasprotju sami s seboj, da so Rupniku kršili pravico do obrambe in da postopek pred vložitvijo obtožnice ni bil izveden postopkovno pravilno. V sodbi naj bi bilo po mnenju pritožnika sporno tudi, da očitana dejanja niso bila pravilno pravno opredeljena in da ne vsebujejo vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja.
Ob vprašanju pomanjkljive obrazložitve se sodniki niso strinjali s stališčem vrhovnega državnega tožilstva, ki je opozarjalo na dejstvo, da je Rupnik očitana ravnanja priznal, in da v primeru priznanja krivde sodba ne potrebuje obrazložitve o njegovi krivdi. Vrhovni sodniki so poudarili, da je tako danes, tedaj veljavna zakonodaja pa ni poznala postopka o priznanju krivde in bi sodišče njegovo krivdo moralo v celoti obrazložiti.
Vrhovni sodniki (poročevalka v petčlanskem senatu je bila Vesna Žalik, predsednik pa Branko Masleša) so se z zahtevo za varstvo zakonitosti delno strinjali. »Pri presoji sodbe je vrhovno sodišče izhajalo iz procesnih standardov, veljavnih v času sojenja. Presoja je bila tako možna glede temeljnih postopkovnih garancij, te pa niso dosegale tedanjih procesnih standardov in niso bile v zadostni meri upoštevane, saj bi sodba tudi po takratnih procesnih standardih morala vsebovati obrazložitev v vseh delih sodbe,« so pojasnili na vrhovnem sodišču. Senat vrhovnih sodnikov je obrazložitev delno ali v celoti pogrešil pri petih izmed enajstih očitanih dejanj iz sodbe, za enega izmed teh pa so presodili tudi, da ne izpolnjuje znakov kaznivega dejanja.
Rupnikova obsodba zato ni bila v skladu s tedanjimi pravnimi načeli, vrhovni sodniki pa so jo v celoti razveljavili, saj je Rupnikovo ravnanje predstavljalo eno kaznivo dejanje z različnimi (enajstimi) izvršitvenimi oblikami.
Zakon ni bil protiustaven
Sodišče je ob razveljavitvi tudi odločilo, da se primer vrne na ljubljansko okrožno sodišče, ob čemer spomnimo, da je tožilstvo pred leti, ko je vrhovno sodišče razveljavilo obsodbo razvpitega škofa Gregorija Rožmana (kot civilistu mu ne bi smeli soditi pred vojaškim sodiščem), nato samo umaknilo obtožnico.
Slovenska sodišča so se že nekajkrat ukvarjala s sojenji iz polpretekle zgodovine. Če je vrhovno sodišče razveljavilo obsodbi Rupnika in Rožmana, pa je pred tremi leti potrdilo sodbe belogardistom, ki so bili leta 1943 obsojeni na kočevskem procesu.
Z zakonom o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo, na podlagi katerega je bil obsojen Rupnik, se je v devetdesetih letih ukvarjalo tudi ustavno sodišče. Prvi generalni državni tožilec v samostojni Sloveniji, danes že pokojni Anton Drobnič, ki je bil v času druge svetovne vojne domobranec, je na ustavno sodišče podal zahtevo za oceno ustavnosti. Toda ustavni sodniki so presodili, da določbe zakona o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo niso bile v neskladju s splošnimi pravnimi načeli, ki so jih v času njihove uveljavitve priznavali civilizirani narodi.
