Reševanje ni rešitev

Starši so Stanetu namenili, da se bo učil za »gospoda«. Poslali so ga v ljubljansko Marijanišče, kjer so ga vzgajali po strogih cerkvenih pravilih:

»Kazni so delili v kleti, od koder sta se razlegala kričanje in moledovanje. Tako sem se od blizu srečal s krščanskim 'usmiljenjem'. O njem so me poučili še na evharističnem kongresu, kamor so nas gnali z grožnjo kazni. Na njem so za našega kralja oklicali Kristusa in nas pod njegovim vodstvom pozvali na boj proti komunizmu. Takrat smo že dobro poznali teror, s katerim so fašisti tlačili naše primorske rojake, a nič o tem iz posvečenih ust! Ni nam šlo v glavo, zakaj ob vsakodnevni molitvi proti komunizmu niti enkrat ne molimo, naj Bog reši še naše rojake fašizma.«

Ob pokopu posmrtnih ostankov nekdanjega ljubljanskega škofa Rožmana smo poslušali o njegovi zaslugi pri reševanju internirancev in zapornikov med italijansko in pozneje nemško okupacijo ljubljanske škofije oziroma ljubljanske pokrajine. Koliko je resnice v teh trditvah?

»To najbolje vemo tisti, ki smo bili med vojno v internacijskih ali nemških taboriščih ali v ljubljanskih zaporih. Med reševanjem in rešitvijo je velika velika razlika. Naj iz lastnih izkušenj navedem nekaj primerov škofovega reševanja...«

Tako opevano škofovo reševanje komunista Toneta Tomšiča?

»Reševal ga morda je, a ga ni rešil. Italijani so ga ustrelili. Bil sem komaj osemnajst let star fant, interniran v taborišču na Rabu. Zato imam o škofovem reševanju internirancev iz tega nedvomno genocidnega taborišča povsem nasprotno mnenje kot njegovi zagovorniki.

Italijanski okupatorji so mene in brata s še 150 farani naše preserske fare aretirali in odpeljali v zapore v belgijski kasarni. Po desetih dneh so nas z vlakom prepeljali do Reke in od tam z ladjo na Rab.«

Velika sramota

Običajno so takšne skupine takoj odvlekli v taborišča?

»Vzrok naše dolge negotovosti je bil ta, da je bilo edino takrat že delujoče taborišče na Rabu že povsem polno. Z veliko naglico so gradili novo žensko taborišče, da so vanj dan pred prihodom našega transporta preselili iz moškega taborišča vse, ki so bili nesposobni opravljati fizična dela. Preselili so vse ženske, med njimi tudi mnogo nosečnic, vse otroke do 15. leta starosti, vse ostarele in onemogle internirance kakor tudi vse invalide. Razmere so bile sramota za tisočletno rimsko kulturo pa tudi velika sramota za z okupatorjem sodelujočo slovensko RKC s škofom Rožmanom na čelu.«

Govorite o hudih razmerah za nedolžne otroke, matere, starce...

»In več deset novorojenčkov, ki bi morali biti škofu Rožmanu, ki je bil nedvomno njihov najvišji dušni pastir, prva skrb, prva krščanska dolžnost, da jih reši pred lakoto in trpljenjem in smrtjo daleč od doma.«

Menda se je trudil?

»Škof Rožman, čeprav dober, tesen sodelavec okupatorja, ni za njihovo rešitev storil nič! Zato je bila največja umrljivost med vsemi taborišči prav v ženskem taborišču na Rabu. Brez krsta so umrli skoraj vsi, ki so se rodili brez mleka in brez vsake druge nujne oskrbe pod šotori na goli slami. Pomrlo je mnogo mladoletnih otrok in onemoglih starejših internirancev. Vsak izgovor, da škof Rožman za grozovito trpljenje svojih najbolj vernih vernikov v moškem, še posebno pa v ženskem taborišču ni vedel, je čisto sprenevedanje.«

Novorojenčki brez krsta

Zakaj?

»Žensko taborišče je bilo najbližje samostanu, v katerem sta bila tudi najmanj dva Slovenca, kamor ju je poslal njun predpostavljeni škof Rožman. Za hude razmere so prav dobro vedeli vsi menihi, saj so na samostanskem pokopališču pokopavali od lakote umrle internirance. Največ novorojenčkov, ki so morali zaradi nečloveških razmer že po nekaj dnevih brez krsta umreti. O vsem tem je bil zato prav gotovo škof Rožman iz prve roke verodostojno obveščen. A namesto da bi škof reševal in rešil te vsega krščanskega usmiljenja vredne trpine, je s posredovanjem župnikov reševal le za orožje sposobne fante in može!«

Vas so rešili?

»Po petih mesecih nezaslišanega stradanja in trpljenja so meni, bratu Milanu in sotrpinom prinesli v podpis prošnjo, naslovljeno na župnika Perčiča. Prošnjo za izpustitev za vse, ki se s podpisom zavezujejo, da so pripravljeni pristopiti v belo gardo. Nisem podpisal. V mesecu dni so bili vsi podpisniki izpuščeni in so morali za poplačilo vstopiti v doma že formirano belo gardo. Morali so od okupatorja prevzeti orožje, vso oskrbo in tudi plačo. Pod italijanskim poveljstvom so sodelovali pri preganjanju partizanov, svojih nekdanjih sosedov, prijateljev in mnogokrat tudi bratov. Morali so pristati na preimenovanje bele garde v prostovoljno protikomunistično milico. S tem preimenovanjem so postali prostovoljci v italijanski vojski.«

Zakaj le vojake

Škof je torej reševal le za orožje sposobne?

»Kot plačilo za škofovo reševanje so morali mnogi od teh 'rešenih' internirancev pozneje priseči še zvestobo Hitlerju, da se bodo pod njegovim vodstvom do zadnje kaplje krvi bojevali za veliko Nemčijo. S škofom in nemškimi gospodarji so zato morali ob koncu vojne pobegniti na Koroško. Večina od njih je potem končala v breznih ali rovih. Škof jih torej ni rešil, ampak žrtvoval!«

Usoda vašega brata Milana?

»Povsem izčrpan je podpisal. Po gnusnem masakru, ki ga je storil v Kozlarjevi gošči s svojimi 'apostoli' Frakel, najljubši škofov domobranski poveljnik, brez vsake sodbe nad nič krivo stotnijo deklet in žena iz vasi rajonskega odbora Barje, so se člani tega odbora zakleli, da bodo ustrelili vsakega domobranca, ki jim pade v roke. Žal so še pred tem, ko je sekretar Škraba prepovedal vsako maščevanje, srečali le mojega brata in ga ustrelili. Mene in še mnogih drugih internirancev škof Rožman ni 'reševal' in smo zato mnogi še danes živi.«

Zanimivo je tudi »reševanje« iz vasi ob progi Trst–Ljubljana.

»Bom podrobno navedel le 'škofovo reševanje' meni najbližjih vaščanov Rakitne. Po neuspeli junijski ofenzivi, s katero so Italijani z ogromno silo 60.000 vojakov želeli uničiti partizane na Notranjskem in Dolenjskem, ker so ogrožali nedvomno strateško najpomembnejšo progo za oskrbo italijanskih armad na vzhodni fronti, je okupatorju postalo jasno, da sami s svojo vojsko te proge ne morejo zaščititi. Po izkušnjah so vedeli, da je lahko njihov najboljši varuh domači plačanec. Z velikim zadovoljstvom so zato po neuspeli ofenzivi sprejeli prošnjo škofa Rožmana, da oborožijo slovenske fante in može, ki bi namesto njih prevzeli varovanje te proge pred partizanskimi napadi. Župniki so organizirali vaške straže, v Rakitni pa belogardistično postojanko. Župniku Ignacu Kunstlju so Italijani za plačilo iz Gonarsa izpustili brata Maksa Kunstlja. Postal je komandant rakiške bele garde in pozneje rakiških domobrancev. Vse moštvo rakiških domobrancev z bratoma Kunstelj na čelu je ob koncu vojne pobegnilo na Koroško. Kaj se je z večino od njih zgodilo, pa dovolj prepričljivo kaže farna plošča na cerkvi v Rakitni, kjer je izpisanih skoraj 100 vaščanov Rakitne, a brez dveh glavnih krivcev, dveh bratov, komandanta in župnika. Ta je bil po vojni župnik v Londonu. So bili vaščani Rakitne po škofovem reševanju tudi rešeni?«

Tudi Leona Rupnika je reši škof Rožman?

»Da, iz Gonarsa v Ljubljano so ga pripeljali z osebnim avtomobilom in postal je poveljnik domobrancev ter najvišji politični predstavnik Ljubljanske pokrajine. Pred koncem vojne je skupaj s škofom pobegnil na Koroško, bil vrnjen in kot vojni zločinec obsojen in usmrčen.

Tudi oba Rupnikova sinova sta bila po škofovem 'reševanju' izpuščena iz taborišča Gonars samo zato, da sta prevzela poveljevanje skupinam MVAC, pozneje pa poveljstvo domobranskih bataljonov in postojank. Takšni oficirji so prepustili svoje enote 'rešenih' internirancev njihovi zli usodi in reševali svoje glave s pobegom prek oceana.«

Vi niste podpisali?

»Nisem, a v začetku leta 1944 me je po škofu iz internacije rešeni sotrpin, ki je postal komandant domače domobranske postojanke, prisilno mobiliziral. Po dveh tednih je mene in še sedem drugih fantov, ki nismo hoteli ponižno služiti okupatorju, aretiral in nas z oklopnim vlakom poslal v gestapovske zapore v Ljubljani z zahtevo, da nas pošljejo v enega od nemških lagerjev.

Ves čas med vojno in po njej nisem nikoli srečal Slovenca ali Slovenke, ki bi ga iz zapora ali nemškega taborišča rešil škof Rožman. Niti enega!«