Škof Gregorij Rožman, ki je ljubljansko škofijo vodil med drugo svetovno vojno, bo kmalu pokopan v ljubljanski stolnici. Njegove posmrtne ostanke bodo iz Lemonta v ZDA v Ljubljano prenesli v prihodnjih dneh. Maša ob slovesu bo v Lemontu potekala v nedeljo, udeležil pa se je bo tudi ljubljanski pomožni škof Anton Jamnik, so včeraj sporočili iz slovenske RKC.
Škof Rožman je močno zaznamoval obdobje druge svetovne vojne v Sloveniji, versko in laično ter politično javnost pa njegovo delovanje razdvaja še danes. Po eni strani je škof, kot pričajo zgodovinski viri, v okupirani Ljubljani izkazoval lojalnost okupatorski oblasti, po drugi strani pa je pri oblastnikih večkrat tudi posredoval za izpustitev političnih zapornikov. 5. maja 1945, štiri dni pred osvoboditvijo Ljubljane, je Slovenijo zapustil in se zatekel v Avstrijo ter naprej v ZDA, kjer je umrl leta 1959. Leta 1946 je proti njemu komunistična oblast sprožila sodni proces, na katerem je bil zaradi sodelovanja z okupatorjem v odsotnosti obsojen na prisilno delo in odvzem državljanstva. Po osamosvojitvi Slovenije je bila sodba proti Rožmanu razveljavljena, kazenski postopek pa ustavljen.
»Škof Rožman si je želel biti pokopan v domači zemlji, zato sem poskušal preveriti, kako bi to razumeli v Vatikanu,« se spominja nekdanji predsednik republike Milan Kučan, prvi slovenski politik, ki se je zavzel za prekop Rožmana v Slovenijo. »Takrat sem govoril z vatikanskim generalnim državnim tajnikom, kardinalom Angelom Sodanom, prekop pa sem omenil tudi pokojnemu papežu Janezu Pavlu II. Na to so mi dali vedeti, da bo prekop možen, ko bo Rožman v Sloveniji sodno rehabilitiran. Kot veste, se je to potem zgodilo v času, ko je državno tožilstvo vodila gospa Barbara Brezigar.« Kučan pravi, da prekop razume kot humanitarno, pietetno gesto, ki pa ne bi smela dobiti politične konotacije. »Zato mi je žal, da se ni prekop zgodil že v času mojega mandata.«
Kučanov mandat se je končal leta 2002, Rožman pa je bil dokončno rehabilitiran leta 2009.
Zgodovinar France Martin Dolinar iz Nadškofijskega arhiva Ljubljana je prepričan, da bo pokop škofa Rožmana v stolnici pomemben korak k zgodovinski spravi. »Rožmanu so očitali, da ni nič naredil za taboriščnike, vendar je v italijanskih arhivih mogoče najti dokaze ravno o nasprotnem: da je vedno znova interveniral, poskušal omogočiti oskrbo internirancev in v taborišča poslati slovenske duhovnike. Vendar, eno so pobude, drugo pa so možnosti, da bi oblast njegove pobude tudi sprejela,« je stvaren Dolinar. »Okupacijska oblast za škofove pobude ni bila dovzetna.«
Edina sporna točka, priznava Dolinar, pa je bil Rožmanov odnos do domobranstva. »Prepričan je bil, da ima vsak človek pravico braniti svoje premoženje, vprašanje pa je, ali ima v ta namen pravico vzeti orožje od okupatorja.« Dolinar pravi, da Rožman pri ustanovitvi domobranskih enot ni sodeloval. »Kazal pa je naklonjenost do domobrancev kot protikomunističnih borcev. Prizadeval si je, da bi imeli slovenske vojaške kurate, ki bi morda preprečili domobransko nasilje,« sklene cerkveni zgodovinar.
Profesor Peter Vodopivec z Inštituta za novejšo zgodovino je ob novici, da bodo posmrtni ostanki škofa Rožmana kmalu v Ljubljani, dejal, da se strinja z načelom, da naj bo vsakdo pokopan »doma«. »Težava pa bo, če bo iz tega nastala politična akcija.« Sam je namreč prepričan, da ne gre le za pieteto, ki je nesporna, temveč tudi za »poskus, da bi se Rožmanovo ravnanje prikazalo v drugačni luči«. Eno težjih bremen je denimo Rožmanovo maševanje na prireditvi ob Hitlerjevem rojstnem dnevu leta 1944, ko so slovenski domobranci prisegli zvestobo »vodji velike Nemčije« v boju proti »banditom in komunizmu«. Po zgodovinskih pričevanjih je sicer škof sredi prisege prizorišče zapustil.
»Prav je, da ga prekopljejo v Slovenijo,« je včeraj dejala sociologinja in publicistka Spomenka Hribar, ki je spravo med Slovenci vzela za enega od svojih življenjskih ciljev. »Bojim pa se, da bo iz tega nastal politični šov in da bodo prekop ponovno izrabili za protikomunistično gonjo. Dvomim, da bo Cerkev znala ostati zgolj pri pietetnem dejanju. Če pa bo vendarle ostalo le pri pietetnem dejanju, je to lahko korak k spravi.«
