Marijan F. Kranjc

Pred upokojitvijo je polkovnik Andrejka dve leti usmerjal svojega naslednika. To je bil kapetan, pozneje podpolkovnik, Branko Plhak, z lažnim imenom Andrejčič, rojen leta 1898 v Žalcu, češke narodnosti, poročen s Črnogorko Danico, brez otrok, prijavljen v Ljubljani, na Streliški 22. Ker se je medtem reorganizirala tudi celotna obveščevalna in protiobveščevalna dejavnost - vse niti so se namreč stekale prav v omenjenem centru, je razumljivo, da sta se povečala tudi njegova vloga in obseg dela. Tako so bili na center vezani obmejni komisariati, uprava politične policije (Anton Vrečar), poveljstvo orožništva (polkovnik Alojzij Barle) in tudi odsek za javno varnost banske uprave (Anton Batagelj, Franjo Čermak). Njegov center, imenovan kar Plhakov center, so nemški obveščevalci odkrili že leta 1939 in ga imeli za zelo uspešnega.

Pritisk Nemcev proti obveščevalcem

V ljubljanskem centru vojaške obveščevalne službe so svoje znanje in izkušnje preverjali še naslednji častniki: podpolkovnika Jaklič in Vladimir Simončič, majorji Mirko Tomi, Drago Slekovec, Radovan Ulepić, Predrag Stefanović, Savo Janković, kapetana Josip Lesjak - Lampe in Berto Ilovar - Kranjc.

Med najbolj aktivne sodelavce Plhakovega centra lahko štejemo tri političnostrankarske voditelje, in sicer dr. Milka Brezigarja, dr. Vilka Vrhunca in inž. Janka Mačkovška.

Otroci po očetovih poteh

Načelnik GŠ VKJ, armadni general Petar Kosić (1940-1941), agent Abwehra in Dragi Jovanović, šef beograjske policije, agent gestapa, sta dosegla, da je moral divizijski general Dragoslav Milosavljević, načelnik Obveščevalne uprave GŠ VKJ, opraviti inšpekcijski pregled v Ljubljani. Nato je bil podpolkovnik Phlak zamenjan in premeščen v Skopje (maja 1941 je utonil med umikom iz Soluna proti Egiptu, ko so Nemci potopili ladjo). Na njegovo mesto so postavili majorja Draga Slekovca, prej načelnika centra v Sušaku. Seveda so sledile še številne spremembe, tudi kadrovske. Policija je zamenjala vodilne v obmejnih komisariatih. Major Slekovec je moral pretrgati neposredne stike z britansko obveščevalno službo. Tako ga je 1. aprila 1941 zamenjal namestnik major Predrag Stefanović.

Kmalu po upokojitvi se je polkovnik Viktor Andrejka vsestransko udejstvoval v družbenopolitičnem življenju Ljubljane pa tudi Slovenije.

Dne 8. aprila 1935 je bil Viktor Andrejka na 4. občnem zboru izvoljen za predsednika Legije koroških borcev. To dolžnost pa je opravljal vse do leta 1940. Legija koroških borcev je bila ustanovljena leta 1934 kot nepolitična organizacija borcev za severno slovensko mejo 1918-1919, najprej borcev s Kranjskega, pozneje pa še vseh drugih prostovoljcev, tudi Srbov in Hrvatov. Šlo je za domoljubno organizacijo, ki je vzdrževala tudi stike s koroškimi Slovenci. Sedež društva je bil najprej v Trbovljah, kasneje pa v Ljubljani. Glavni odbor je imel 15 članov, ki so volili predsednika in nekaj namestnikov. Legija je imela 27 krajevnih organizacij in je štela okoli 10.000 članov. Zaščitni znak legije je vsekakor bil njen dolgoletni predsednik Viktor Andrejka. Legija je nadaljevala delo tudi po osvoboditvi od leta 1946 naprej, vendar je bila kasneje (1951) ukinjena.

Podpora klerikalcev

V Kroniki slovenskih mest je evidentirano, da je bil 16. aprila 1937 upokojeni polkovnik Viktor Andrejka izvoljen za predsednika Olepševalnega društva Ljubljane.

O tem, zakaj se je upokojeni polkovnik Viktor Andrejka med okupacijo opredelil za nevtralno stališče večje skupine pripadnikov vojske Kraljevine Jugoslavije, na žalost ni verodostojnih podatkov niti osebnih spominov. Menda je imel podporo Slovenske ljudske stranke (klerikalcev), bil član Slovenske zaveze oziroma "sveta polkovnikov", mestni svetnik in načelnik oskrbovalnega urada. Do leta 1944 je podpiral generala Leona Rupnika, kasneje pa sta se sprla zaradi sodelovanja z Nemci.

V arhivih slovenskega domobranstva in četništva ni nobenega dokaza, da bi polkovnik Viktor Andrejka sodeloval v teh kvizlinških formacijah.

Iz članka v Slovenskem narodu z dne 15. januarja 1943 je razvidno, da je ljubljanski župan general Leon Rupnik visokemu komisarju Ljubljanske pokrajine predlagal novi mestni preskrbovalni urad na čelu s predsednikom Viktorjem Andrejko.

Velja povedati, da je bil omenjeni preskrbovalni urad s številnimi odseki življenjskega pomena za preživetje Ljubljančanov med okupacijo, saj so prek njega razdeljevali karte (nakaznice) in vse prehrambne ter druge potrebščine, tudi drva, premog in petrolej. Urad je zaposloval 33 stalnih in 102 začasna uslužbenca ter 12 priložnostnih delavcev.

Obiski pri bolnem Rupniku

V dislociranem ARS sem našel ohranjene dokumente Vosa, ki se nanašajo na oba brata Andrejka, polkovnika Viktorja in doktorja Rudolfa. Bistveno sporočilo je, da je bil dr. Rudolf Andrejka predviden za ljubljanskega župana (po končanem mandatu generala Rupnika), njegov brat Viktor Andrejka pa celo za naslednika generala Rupnika na položaju šefa civilne pokrajinske uprave, saj je general Rupnik nameraval odstopiti že v začetku 1945!

Podrobnosti iz poročil vosovcev so vsekakor zanimive, vendar nepreverjene, glasijo pa se takole:

n"Rupnik je še vedno bolan. Šušlja se, da bo na njegovo župansko mesto prišel Dinko Puc, klerikalci pa forsirajo polkovnika Andrejko." (Julij 1943)

n"V juliju 1943 je bil polkovnik Andrejka vključen v 'polkovniški svet', katerega sestavljajo: major Novak, Vauhnik in Peterlin. Hodil je na obiske k bolnemu Rupnik Levu." (Julij 1943)

n"Doktor Andrejka naj bi bil ljubljanski župan." (1943, verjetno gre za brata dr. Rudolfa Andrejka)

n "Zadnje čase (se) je začela razvijati precejšnjo aktivnost Bega (klerikalci), zlasti na vojaškem področju (nezaupanje v Italijane). S tem v zvezi moramo gledati tudi na najnovejši obisk generala (Ferdinanda) Janeža ter polkovnikov (Viktorja) Andrejka in (orožniškega, Alojza) Barleta pri generalu Rupniku. (1943)

n"V okviru Bega in Miha (četniki Draža Mihailovića, op.p.) se je osnovala nova organizacija, katero vodi polkovnik Andrejka. Ta organizacija je v najtesnejših stikih z okupatorji, ki jih vzdržuje kapetan Lesjak. Ta organizacija bi na terenu opravljala enako delo kot 'legija smrti', to je uničevanje partizanov. Kapetan Lesjak je bil pod Jugoslavijo v vojaško obveščevalni službi, zlasti proti Italiji (njegov šef je bil polkovnik Andrejka, op.p.), sedaj pa je v italijanski špijonažni (protiobveščevalni) službi. Nam še ni popolnoma jasna ta nova organizacija, morda je to enako, kot je bilo doslej, le da polkovnik Andrejka prevzema Rupnikovo mesto (ki je težko bolan in najbrž ne bo več ozdravel). Bomo dalje raziskovali." (1943)

n"Rupnik je dal ostavko (8. novembra 1944) Rössenerju na mesto prezidenta in inšpektorja domobranstva. Sam je izjavil, da ne bo več dolgo sedel tu. Še pred Rupnikovo ostavko pa je imel z njim polkovnik Andrejka zelo oster spor, ki se je končal s tem, da mu je polkovnik Andrejka zavpil, da je osel." (November 1944)

n"Pri Rupniku se opaža velika nervoznost in utrujenost. Baje uvaja polkovnika Andrejko v posle, da bi v primeru zloma slednji prevzel posle!" (1944)

Pošteni nameni in domoljubno ravnanje

Generalštabni polkovnik Viktor J. Andrejka je vsekakor prvi slovenski častnik vojaške obveščevalne službe in vodja najboljšega centra vojaške obveščevalne službe VKJ v Ljubljani. Bil je tudi Maistrov borec, prvi pisec zgodovine slovenske vojske in vodja Legije koroških borcev. Menda je bil član četverice generalštabnih častnikov v Sloveniji (major Novak, podpolkovnik Peterlin, polkovnik Vauhnik), tudi "Slovenske zaveze". Ob koncu leta 1944 je veljal za naslednika generala Leona Rupnika na položaju prezidenta Ljubljanske pokrajinske uprave. Kot izkušen vojaški obveščevalec je verjetno tajno sodeloval z Lovrom Kuharjem, podobno kot polkovnik Vladimir Vauhnik.

Skupino neopredeljenih častnikov VKJ so vodili brigadni general Ferdinand Janež, orožniški polkovnik Alojzij Barle in generalštabni polkovnik Viktor Andrejka. O njihovi dejavnosti se je zaradi partijskega sektaštva premalo vedelo, vendar v ARS še obstajajo dokumenti, ki osvetljujejo njihove poštene namene in domoljubno ravnanje.

Konec