Ljudje se po svojih lastnostih in vedenju močno razlikujemo. V marsičem. Tudi denimo v tem, ali želimo biti v središču pozornosti ali ne. Nekateri v tem uživajo in brez tega ne morejo, drugi pa bodo storili vse, da bodo le čim bolj v ozadju in ne bodo izpostavljeni. No, znanstveniki celo trdijo, da je želja po priljubljenosti ali neopaženosti zapisana v genih, kar so dokazovali z raziskavo 1100 dvojčkov v najstniških letih. Kakor koli, sami nedvomno spadamo v tisto kategorijo ljudi, ki neradi silijo v ospredje in se ne počutimo najbolj lagodno, ko so v nas uprte vse oči. A ne glede na to smo v jeklenem konjičku, ki smo ga imeli tokrat na testu, nadvse uživali tudi, ko se je dogajalo ravno to. Bilo je med druženjem z novo generacijo štirivratnega Mercedesovega kupeja CLA.
Do tega, da je vožnja z omenjenim štirikolesnikom priznanega nemškega proizvajalca za voznika pravi užitek, bomo še prišli. A najprej se osredotočimo na zgornjo trditev. Z matirano, na videz »hrapavo« delujočo srebrno barvo in črnimi aluminijastimi platišči, ki še začinijo že tako atraktivne športne obline, je CLA zelo vpadljiv štirikolesnik. Tudi ko smo preizkušali še atraktivnejše in predvsem nekajkrat dražje avtomobile, se nam ni pripetilo, da bi se za njimi obračalo toliko glav, kot se jih je tokrat – nemara tudi zato, ker CLA pač še vseeno spada v kategorijo vozil, ki so bolj dostopni precej širšemu krogu kupcev od omenjenih. Še več, prvič smo doživeli tudi veliko sklanjanja in buljenja v kabino, da bi radovedneži izvedeli, kdo sedi za volanom. Sprva nas je to spravljalo v precej neprijeten položaj, kasneje pa smo se na to navadili in se celo nekajkrat nasmejali, pa čeprav, kot rečeno, tovrstne pozornosti ne maramo.
No, veliko ljudi se je za avtomobilom obračalo tudi, ko smo pritisnili na stopalko za plin. Pod pokrovom je CLA sicer skrival na prvi pogled ne tako zelo »izstopajoči« dvolitrski štirivaljni turbobencinski motor s 140 kilovati (190 konjskimi močmi), je pa od sebe dajal precej močan zvok. Pa da ne bo pomote – nikakor ni šlo za »psa, ki laja, a ne grize«. CLA je bil z njim dejansko odziven, poskočen avtomobil, ki mu moči nikdar ni zmanjkalo, priznamo pa, da smo prav zaradi zvoka z njim večkrat pohodili plin in občutili pospeške, ko nas je pritisnilo ob sedež, a, jasno, le do omejitve hitrosti. Sicer pa CLA z mesta do 100 kilometrov na uro zmore pospešiti v natanko sedmih sekundah, že omenjena občasna »težka« noga pa je prinesla tudi porabo bencina krepko nad osmimi litri, medtem ko je bila v času, ko smo vozili zmerno, da bi jo izmerili, deciliter nad omenjeno številko. Zelo dober občutek sicer CLA daje tudi med vožnjo po ovinkastih cestah, saj je lega res izjemna in ima človek občutek, da vozi po tračnicah, malenkost manj udoben pa je na daljših (ampak res le daljših) avtocestnih vožnjah.
Nemara je razlog tudi ta, da se voznik naše velikosti (190 centimetrov) v tem avtomobilu, ki v dolžino sicer meri 4,69 metra, počuti malce utesnjen (večinoma gre sicer za prijetno utesnjenost), pa tudi sedeži niso ravno največjih dimenzij. Malce nižji verjetno tovrstnih težav ne bodo imeli, le precej nižji pa bodo medtem dovolj prostora našli na skopo odmerjenih zadnjih sedežih – a saj je jasno, da je kljub štirim bočnim vratom to bolj kot ne avtomobil za posameznika ali par. Tem bo zadostoval tudi 460-litrski prtljažnik, ki ga, jasno, precej omejuje majhna odprtina. Z vidika oblike in kakovosti kaže pohvaliti tudi zdaj že klasično mercedesovo armaturno ploščo na čelu z dvema prilagodljivima zaslonoma, vseeno pa spet ne moremo mimo tega, da je bil vrtljivi gumb bolj praktičen od drsne ploščice.
Mercedes CLA 220 v osnovi stane slabih 36 evrskih tisočakov, a kaj, ko je bil testni dražji še za 25.000 evrov. To pa je že cena, pri kateri bi kljub odličnim občutkom raje predlagali kakšen večji primerek.
