Argentina ima od danes novo oblast, ki je prišla v roke Alberta Fernandeza, 60-letnega pravnika in dolga leta pomembnega lika peronističnega gibanja, potem ko je na volitvah 27. oktobra letos premagal odhajajočega predsednika Mauricija Macrija, ki se je kot kandidat desnice potegoval za drugi mandat. Ob njem je danes kot podpredsednica države prisegla Cristina Fernandez de Kirchner, ki je bila do leta 2015 na položaju predsednice države. Kandidaturi za predsedniški položaj se je na letošnjih volitvah kot voditeljica peronističnega gibanja odrekla zaradi nesoglasij glede svoje vloge v gibanju. Stopila je korak nazaj in predlagala Alberta Fernandeza za predsedniškega kandidata, s čimer je nekako omilila politične razprtije med peronisti. Danes se zato nekateri sprašujejo, kdo bo dejansko vodil vlado, predsednik ali podpredsednica. Dejstvo je, da ima Fernandez veliko političnih izkušenj, med drugim je bil vodja ministrskega kabineta v vladi predsednika Nestorja Kirchnerja (2003–2007) in nato še prvih sedem mesecev v prvem mandatu predsednice Cristine Fernandez, s katero se je potem razšel zaradi nestrinjanja z njeno ekonomsko politiko.
Po Macriju gospodarsko razsulo
Če odmislimo številne posege vojske v preteklosti, se politično dogajanje v Argentini že sedem desetletij vrti bolj ali manj okoli peronističnega gibanja in nasprotnih konservativnih političnih strank. Zavzemanje političnega jedra peronistov za socialno državo jim zagotavlja največjo podporo v revnih slojih, medtem ko konservativne politične sile prisegajo na klasični neoliberalni model, ki ga je neuspešno izvajal tudi Macri. Rezultati njegove vlade so porazni, država je zašla v globoko gospodarsko recesijo in gromozanske zunanje dolgove. Njen zlom je lani preprečil IMF z odobritvijo največjega posojila doslej v višini 57 milijard dolarjev, kar je pogojeval s sprejemom običajne socialne in ekonomske šokterapije. Katastrofalne posledice tega se kažejo v povečanju revščine na 40,8 odstotka, v njej živi 16 milijonov Argentincev, med njimi je 3,6 milijona takih, ki ne zaslužijo dovolj niti za hrano. Kljub poraznim kazalnikom Macri ocenjuje, da predaja državo v boljši kondiciji, kot jo je prevzel od Cristine Fernandez de Kirchner leta 2015, kot je dejal minuli teden v svojem poslovilnem govoru na radiu in televiziji, a da ni ravno zadovoljen z gospodarskimi rezultati. Resnici na ljubo je edini Macrijev uspeh ta, da je prvi neperonistični predsednik, ki je v zadnjih šestdesetih letih izpeljal svoj mandat do konca.
Fernandezovi prvi nalogi oživitev gospodarstva in socialni pakt
Njegov tekmec na letošnjih volitvah Alberto Fernandez pa je bil v reševanju ekonomske krize leta 2001 v Argentini eden glavnih protagonistov. Kot novi predsednik države se je odločil za strokovno sestavo ministrskega kabineta. Med prioritetne naloge je postavil izboljšanje življenjskih razmer za revne in razbremenitev pritiska kreditodajalcev oziroma upnikov, glavno besedo pri tem pa bo imel minister za gospodarstvo. Na to mesto je imenoval 37-letnega Martina Guzmana, profesorja na Univerzi Columbia v ZDA in strokovnjaka za prestrukturiranje oziroma konverzije zunanjih dolgov, ki je pred nekaj dnevi že predlagal začasno odložitev plačila posojila IMF do leta 2022. Fernandez še ni predstavil paketa ukrepov, ki jih je sprejel, a po ugibanjih v lokalnih medijih namerava na socialnem področju aktivirati tako imenovani plan proti lakoti, ki predvideva subvencioniranje osnovnih prehrambnih izdelkov za revne ter brezplačna zdravila za upokojence. Prizadevanja njegove vlade na gospodarskem področju naj bi bila usmerjena v ustvarjanje pogojev za oživitev industrijske proizvodnje, ki je samo v letošnjem letu padla za 7,2 odstotka, ter v sklenitev socialnega pakta med sindikati in delodajalci, da bi se povečala kupna moč prebivalstva kot stimulans za zagon gospodarstva. Pred njegovo vlado je torej velik in izjemno zahteven ter dolgotrajen izziv.
