Po končanem preštevanju glasov nedeljskih volitev je predsedniškega kandidata desne koalicije Skupaj za spremembo, sedanjega predsednika države Mauricia Macrija, podprlo 40,4 odstotka volilcev, medtem ko je njegov protikandidat iz levosredinske peronistične koalicije Fronta za vse, 60-letni Alberto Fernandez, prejel 48 odstotkov glasov. S tem rezultatom je bil slednji izvoljen za predsednika države v prvem krogu, kajti po argentinski volilni zakonodaji za to zadostuje več kot 45 odstotkov glasov podpore.
Je pa bila razlika med obema kandidatoma v številu glasov precej manjša od pričakovane glede na izid primarnih volitev avgusta letos. Takrat je Fernandez prejel 17 odstotkov glasov več kot Macri. Ta si je v zadnjih mesecih volilne kampanje prizadeval pridobiti volilce na svojo stran z uvedbo nekaterih ekonomskih in socialnih ukrepov za ublažitev posledic krize, čeprav ti niso v duhu neoliberalnega modela, ki ga sicer zagovarja.
Je pa Macrijevi koaliciji uspelo obdržati politične vajeti v občinski vladi prestolnice Buenos Aires in relativno večino v spodnjem domu državnega parlamenta, medtem ko so peronisti dobili svojega guvernerja pokrajine Buenos Aires in ohranili večino sedežev v senatu.
Politično razklani, a korektni
Tradicionalna politična polarizacija med peronisti in desno liberalno oziroma neoliberalno opcijo v Argentini tako ostaja. Novo v primerjavi s preteklostjo pa je, da sta se namesto prerekanj in ignoriranja Fernandez in Macri odločila za korektnost. Aktualni predsednik je v nedeljo priznal poraz in čestital novoizvoljenemu za zmago. Danes je bil že prvi koordinacijski sestanek o tem, kako ravnati, če bi se kapitalski trgi ter drugi notranji in zunanji dejavniki odzvali negativno na zamenjavo oblasti, ki se bo zgodila 10. decembra, ko bo Fernandez uradno prevzel vodenje države v precej nezavidljivem stanju. Padec BDP je 3,1-odstoten, inflacija 57,3-odstotna, 35 odstotkov prebivalcev živi v revščini, javni dolg znaša 100 odstotkov BDP, ocena tveganja je 2000 bazičnih točk, država pa je na robu plačilne nesposobnosti. Kljub temu je Macri v nedeljo zvečer dejal, da njegova vlada zapušča državo v boljšem stanju, kot jo je prevzela od vlade predsednice Cristine Fernandez de Kirchner (2007–2015), ki zdaj nastopa v vlogi namestnice predsednika, saj se je za položaj potegovala v paru z Albertom Fernandezom (nista v sorodu).
Primerjave s ponudbo Churchilla
Novoizvoljeni predsednik Fernandez pa je Macrija in njegove politične podpornike, ki odhajajo v opozicijo, nagovoril z besedami, naj se zavedajo svoje zapuščine in sodelujejo pri iskanju izhoda iz krize. Vse državljane je pozval k podpori in potrpljenju z opozorilom, da prihajajo težki časi, a da bo vladal v interesu ljudi in ne kapitala. Nekateri opazovalci so te njegove besede primerjali z govorom Winstona Churchilla leta 1940, v katerem Britancem ni imel ponuditi kaj drugega kot »kri, garanje, solze in znoj«.
Fernandez se je kalil v reševanju države pred bankrotom kot šef ministrskega kabineta nekdanjega predsednika Nestorja Kirchnerja (2003–2007) v krizi, ki je nastopila leta 2001. O njem je nekdanji minister Jorge Taiana dejal: »Je pameten človek, z odlično izobrazbo, ki zna poslušati in govoriti. Nikoli ga nisem videl vztrajati na kaki dogmatski poziciji«. Nekateri ga hvalijo tudi kot profesorja prava in glasbenika, premožni kmetje pa se ga bojijo zaradi davkov na izvoz kmetijskih pridelkov, ki jih je uvedel v času, ko je bil v Kirchnerjevi vladi. Po ocenah drugih je liberalni politik, od katerega si levica nima kaj dosti obetati. Vendar je v Argentini danes eden redkih politikov, ki lahko izvleče državo iz sedanje godlje, ne da bi se mu zgodil narod.
