Sredi hude gospodarske in socialne krize ter ostre politične polarizacije bo 33,8 milijona argentinskih volivcev v nedeljo na voliščih dobilo priložnost za izbiro novega državnega poglavarja. Volili bodo tudi polovico poslancev za državni zbor ter četrtino članov senata. Možnost, da bi neoliberalni predsednik Mauricio Macri dobil še en mandat, je vprašljiva zaradi ekonomske recesije, javnega dolga, inflacije in porasta revščine.
Za položaj predsednika države se poteguje šest kandidatov. Po javnomnenjskih raziskavah sodeč pa se bodo odločali med dvema alternativama: vrnitvijo peronizma in kontinuiteto desne neoliberalne politike, ki jo zastopa Macrijeva vlada. Preostali štirje predsedniški kandidati z leve in z desne sredine za izvolitev nimajo resnih možnosti. Če v nedeljo nihče ne prejme več kot 45 odstotkov glasov ali več kot 40 odstotkov in deset odstotnih točk prednosti pred drugouvrščenim, bo sledil drugi krog, predvidoma 24. novembra.
Velika prednost izzivalca
Izidi anket pripisujejo veliko prednost peronističnemu gibanju, ki ga danes pooseblja Alberto Fernandez. Za predsedniški položaj se poteguje v tandemu z nekdanjo predsednico Cristino Fernandez de Kirchner (2007–2015) kot kandidatko za njegovo namestnico. Tandem Fernandez-Fernandez, ki ni sorodstveno povezan, vodi koalicijo Fronta vseh. Pod tem imenom jima je uspelo združiti osemnajst različnih peronističnih organizacij. 11. avgusta je tandem na obveznih splošnih predvolitvah prepričal 49,4 odstotka volivcev, s čimer je bil Alberto Fernandez potrjen kot kandidat za predsednika države.
Njegov glavni nasprotnik je sedanji predsednik in multimilijonar Macri, ki je na predvolitvah prejel 32,9 odstotka glasov, torej več kot šestnajst odstotnih točk manj od Fernandeza. Tolikšno razliko med njima bolj ali manj kažejo tudi zadnje javnomnenjske raziskave.
Lakota v državi, ki lahko pridela hrano za 400 milijonov ljudi
Macri je prevzel krmilo države leta 2015 po 12-letni vladavini Kirchnerjevih in je prvi neperonistični predsednik, ki mu bo po obnovi demokracije leta 1983 uspelo do konca izpeljati mandat. Vladal je v duhu neoliberalizma, ekonomijo odprl tujemu kapitalu, zmanjšal davke na kapital, spremenil delavsko zakonodajo, uvedel varčevanje z ukinjanjem vseh subvencij v javnih storitvah in socialnih programih ter restriktivno monetarno politiko. Računal je na tuje investicije, a se je uštel.
Leta 2018 je nastopila gospodarska in finančna kriza, ki se je letos poglobila in pripeljala državo na rob bankrota. Na pomoč je priskočil Mednarodni denarni sklad s 57 milijardami dolarjev posojila pod pogojem, da vlada uvede še strožje varčevalne ukrepe, kar je krizo dodatno poglobilo. BDP se je lani skrčil za 2,5 odstotka, letos naj bi se za 3,1 odstotka, javni dolg je zrasel s 150 milijard dolarjev v letu 2015 na 337 milijard, kar je skoraj 100 odstotkov BDP, inflacija pa bo po predvidevanjih do konca letošnjega leta dosegla 57,3 odstotka. Revščina je prizadela več kot tretjino prebivalstva, po podatkih Organizacije za prehrano in kmetijstvo pri OZN je brez dnevnega obroka več kot sedem milijonov ljudi, in to v državi, ki lahko pridela hrane za 400 milijonov ljudi. Le proračunski primanjkljaj naj bi se do konca tega leta zmanjšal na 0,5 odstotka BDP.
Kljub nespodbudnim kazalnikom pa je bil Macrijev govor ob zaključku volilne kampanje v četrtek optimističen z upanjem, da bo v nedeljo dobil dovolj glasov za drugi krog volitev in da mu bo ljudstvo na podelilo še en mandat, ker da so bila štiri leta premalo za uresničitev ciljev.
