Kdo vodi in kdo upravlja podjetja?

»Težava Slovenije je, da ne pritegne dovolj kapitala,« je te dni opozoril tudi Arturo Bris, direktor švicarskega inštituta IMD, glavni govorec na dogodku Pogledi 2020, in dodal: »Pri stroških zaposlovanja je slabša le še Venezuela. Naslednja težava pa je, da kadrov ne pritegujete, še več, s svojimi dobro izobraženimi kadri poganjate rast v drugih državah. Vaš problem je v regulaciji, to pa se da urediti zelo hitro.« Prof. dr. Verica Trstenjak, profesorica za evropsko pravo, pa je opozorila: »Zakaj Slovenija ni Švica, Avstrija ali še bolje, Estonija, ki izjemno napreduje? Zato, ker številne zadeve pri nas ne funkcionirajo tako kot v državah, ki bi jim bili radi podobni. Po zaupanju v sodstvo je Slovenija na evropskem repu.« Kdo bo odpravil ovire, da bo tudi Slovenija dovolj zanimiva za domači in tuji kapital?

Zato se strinjam z ministrico Alenko Bratušek, da je vladajoča politika neizogibno odgovorna za dosežene rezultate v gospodarskih družbah, ki so v lasti države. Kdor nosi odgovornost, ima vendar pravico do določene pristojnosti, tudi politika v državnih družbah. Pred leti je vlada v sodelovanju z Evropsko banko za obnovo in razvoj priskrbela nekaterim podjetjem svetovalce za delovanje uprave in nadzornega sveta. Podjetju, kjer sem bil zaposlen, sta več mesecev svetovala dva danska menedžerja, ki sta doma profesionalno delovala le v nadzornih svetih podjetij, pred tem pa sta bila člana uprav podjetij. Odšla sta zelo razočarana, saj nista dobila pravega stika z nadzornim svetom podjetja. Ena izmed njunih ugotovitev je bila, da podjetje nima opredeljene svoje pozicije na trgu, ne njene vizije, kar je strateška naloga tako uprave kot nadzornega sveta. Nadzorni svet je tisti, ki ciljno pozicijo podjetja na koncu potrjuje in zanjo odgovarja. Menila sta, da so ravno razmerja med upravami in (prijateljskimi) nadzornimi sveti v vseh »novih demokracijah« glavni vzrok za neuspešnost podjetij na trgu.

Pa še to: predsednik NSi Matej Tonin je v Tarči po moje pravilno predlagal, da če politika na vsak način želi ohraniti lastništvo države v določenih podjetjih, naj ta podjetja preda v upravljanje ustreznemu tujemu skladu, ki je tega vešč in ima zato reference. Romuni so upravljanje več milijard evrov vrednega državnega premoženja prepustili tujcem. Deleže v 88 podjetjih so združili v skladu Fondul Proprietatea, njegovo upravljanje pa na podlagi mednarodnega razpisa zaupali ameriškemu skladu Franklin Templeton. Sredstva romunskega sklada so se začela strmo povečevati, izboljšala se je dobičkonosnost prej neučinkovitih državnih podjetij, vanje pa so začeli vlagati tuji investitorji. Zakaj se naša politika in njena stroka ne ravnata po teh zgledih in priporočilih? Politika, ki zagovarja in ohranja podjetja v državni lasti, se ne more izogibati svoji odgovornosti za rezultate teh podjetij, kaj šele odgovornosti za uspeh ekonomije države, ki jo zapuščajo izobraženi kadri in celo domači kapital, kar oboje pomaga v tujini ustvarjati kapital in delovna mesta. Mar to stanje ne kliče politike na odgovornost?