»Takrat sem bila dijakinja, moj partner pa študent. Želela sva delati z živalmi, za boljši jutri. A nisva si več želela zgolj sanirati problemov, tudi ker je na tem področju že obstajal kup dobrih in aktivnih društev za zaščito živali, ampak sva se hotela posvetiti izobraževanju ljudi, predvsem mladih generacij, saj sva verjela, da lahko tako največ spremeniva.« Obenem sta bila lastnika štirih psov, v njunem stanovanju je vsak dan našla zavetišče kakšna nova rešena žival. Iskala sta ideje za izboljšanje celotne ponudbe za lastnike psov in za najdene živali ter prišla do mnogih, takrat v Sloveniji še neznanih konceptov, recimo »kavč varstvo« in »pasji vrtec«.
Ker takrat start up podjetja še niso bila tako množično razširjena kot danes, je padla ideja o društvu. Več zagnanih, motiviranih mladih ljudi, ki so želeli raziskovati pasji svet, se je povezalo v PoPasje. Korak za korakom so razvili stičišče novih pristopov in panog, ki spodbujajo lastnike psov, da za svoje živali dobro poskrbijo, predvsem pa skušajo zvišati raven dojemanja in sprejemanja psa in drugih domačih živali v današnji družbi.
Kavč varstvo? Pasji vrtec!
»Pred desetimi leti, ko smo začeli s pisanjem čisto osnovnega bloga in člankov v različnih revijah, so bili naši koncepti mnogim smešni. Danes je ustrezna skrb za domače živali v javnosti bolje sprejeta, saj ima skoraj vsako tretje gospodinjstvo doma psa ali mačka,« pravi Dona Gomilšek. V društvu PoPasje so vzpostavili urbano pasjo šolo in nego živali, psičke sprehajajo na domu, predvsem pa so odprli svoja vrata za živali, katerih lastniki za daljša ali krajša obdobja ne morejo skrbeti za njih, recimo med počitnicami na morju ali zaradi napornih delovnikov. Pri njih gostujejo kar na kavču.
»Kavč varstvo pomeni, da muce in psi postanejo del naše družine. Ta hip nas je kar veliko, živimo v ljubečem slinastem pasjem mačjem tropu, ki zelo naravno in sproščeno deluje, je pa res, da več ko imaš takih bitij okoli sebe, bolj moraš biti dosleden. Živali so del naše družine, živijo, spijo na kavču, na postelji, kakor pač tudi doma, vse pa deluje po pravilih - kakor v vrtcu. Seveda je naporno in blazno odgovorno, po drugi strani pa nam daje veliko veselja in zadovoljstva.«
Pasjega vrtca se poslužujejo lastniki, ki v nekem obdobju svojega življenja nimajo dovolj časa, da bi se aktivno ukvarjali s svojimi ljubljenčki, ki veliko delajo, ali pa so zaradi družinskih in službenih obveznosti odsotni od doma ves dan.
»Isto delamo tudi z brezdomnimi živalmi, ki jih po svojih zmožnostih vzamemo k sebi in jim pomagamo, da spoznajo svet okoli sebe. Take živali nimajo izkušenj z avtomobilom, stanovanjem, posodico, saj jim je bila odvzeta osnovna socializacija. Vodimo jih prek procesa spoznavanja stvari in jim nato najdemo primeren nov dom,« pojasnjuje Dona Gomilšek.
Najti pravo mero, to je zdaj izziv
Največ časa v društvu PoPasje posvetijo različnim izobraževalnim projektom in dejavnostim na cesti, v šolah in drugih javnih inštitucijah, kjer delijo informacije v želji, da bi jih ljudje uporabili sebi in živalim v prid. »Trenutno je največji izziv prava mera. Nenehno se gibljemo med dvema skrajnostma: na eni strani mučenje živali, za katerega lastniki v večini primerov še zmeraj sploh ne odgovarjajo, na drugi strani pa je tisto, kar skušamo nagovarjati tudi prek naše pasje šole: skrajnost, ko ljudje svojim živalim dovolijo čisto vse, podobno kot pri permisivni vzgoji otrok. Žival lahko dela, kar želi, ima vse in še več, pravzaprav preveč, da je še sama nezadovoljna z vsem, kar ima.«
Dona Gomilšek poudarja, da sta obe skrajnosti hud problem, še posebej, ker se ljudje, kadar so v igri domači ljubljenčki, na strokovno mnenje pogosto zelo agresivno odzovejo. »Nenehno iščemo nove načine, kako ljudem te tematike približati na prijazen način. Poleg pasje šole in rednih izobraževalnih delavnic imamo tudi prostočasno skupino PoPasje Vital, ki deluje na pobudo ljudi. Rečejo, mi bi šli pa v hribe, pa gremo v hribe in se nas nabere cel kup, ali pa gremo supat, rolat, na piknik in tam spodbujamo ljudi, da se ukvarjajo s športom skupaj s svojimi psi. Če vidimo, da kakšnemu psu manjka kakšna dejavnost, spodbujamo z različnimi triki, pasjimi športi, izmenjujemo ideje in izkušnje in pomagamo ljudem, da lažje vzdržujejo zdrav odnos do psa.«
Med projekti, na katere so najbolj ponosni, izstopa IZOODI, Iniciativa za odgovoren odnos do živali, prek katerega so izvedli približno 40 predavanj v različnih izobraževalnih ustanovah, v romskem naselju, s svojimi psi so obiskali otroke s posebnimi potrebami in skupine otrok, ki se bojijo živali. »Širili smo različna znanja. Kaj narediti, če na cesti srečaš psa brez povodca ali če z avtomobilom zbiješ muco, pa tudi osnovni bonton, kako pristopiti do tuje živali. Ljudje včasih kar pozabimo biti spoštljivi do kakršnega koli bitja, pozdraviti sočloveka, ki ga srečamo na cesti, sočloveka z živaljo … Nekdo bi rad pobožal žival in nekateri se kar zaženejo, spet drugi bi jo najraje brcnili. Nenehno ponavljamo – zdrava mera in spoštovanje, pa ne bo nobenih težav in ugrizov in vseh napihnjenih zgodb, ki se rade razlijejo v medije okrog takšnih situacij.«
