Obnašali so se racionalno. Tako kot medved najraje hodi (in se pogosto pokaka) po cesti – zakaj bi se brez potrebe spotikal po gošči ali med drevjem in tratil dragoceno energijo, že dobro ve, kako težko jo je dobiti, tako so tudi ljudje iskali najlažje prehode, za promet uporabljali naravne možnosti, kot so reke, morja, jezera… Ko smo se »razvili«, v času industrijske revolucije, pa je nenadoma postalo na voljo vse več in več energije. Stroji so nam olajšali gibanje, tovorjenje in delo. Premoga je bilo dovolj, neskončno, se je zdelo – kasneje je to vse bolj opravljala nafta – in precej podobno je še zdaj. Če bi se naseljevali danes, mesta najbrž ne bi nastajala po kotlinah in dolinah, kjer je pogosto zrak onesnažen, kjer se pozimi zadržuje tudi megla, višje pa sije sonce in je v temperaturnem obratu lahko tudi za 10 stopinj topleje. Pa razgledi bi bili lepši in še kaj bi lahko našli. Tako pa zdaj plačujemo davek na takratno razmišljanje in delovanje človeške družbe.
Res? Pravzaprav bi s takim razmišljanjem delali takratnim ljudem krivico. Sami smo si zasvinjali življenjsko okolje. Ravno naše nebrzdano trošenje energije nas je pripeljalo do stanja, kjer smo. Ne razmišljamo več, kako kaj narediti s čim manj energije oziroma izbrati po energijski plati najracionalnejšo različico, ampak je postala za nas energijsko najracionalnejša različica tista, ki omogoča najmanjšo porabo energije naših strojev in naprav. Kar seveda ni eno in isto. Energijo smo začeli trošiti tudi nenamensko, v zabavo in zaradi tega, ker pač naredimo neke nove stroje. Skratka, naša energijska požrešnost samo še raste, pri čemer se prepričujemo, da imamo vedno boljšo tehnologijo, ki pa nas na tak način ne bo mogla rešiti. Kar z njo prihranimo, na drugi strani z novimi pogruntavščinami takoj vržemo skozi okno. Saj res z enako količino energije naredimo dosti več kot včasih, toda za koga? Ali res vse to »več« tudi potrebujemo?
