Sončen in hladen zimski dan je nekaj najlepšega, kar nam zima lahko ponudi, pa čeprav brez snega. Če je nad nami celinska polarna zračna masa, je ozračje prozorno, vidi se daleč, oblakov običajno ni, še za meglo je premalo vlage v zraku. Ja, takrat je res lepo in najbrž morate tudi vsi, ki ne marate zime, priznati, da je vsaj včasih lahko tudi zima lepa. Mi, ki živimo v družbi obilja, pravzaprav potrebujemo neki izziv, nekakšno preizkušnjo za naša telesa, da sploh oživimo v sebi občutek, da smo nekaj premagali, neko obremenitev narave, da smo ji kos. Potrditev, da smo vzdržljivi, da nekaj zmoremo, da smo »boljši«, nepremagljivi. Kajti večina se nas prepogosto giblje v območju udobja, tako da sploh ne vemo več, kaj pomeni biti lačen, premražen, fizično utrujen, potreben toplote, hrane in drugih osnovnih dobrin, ki so nam skorajda ves čas na dosegu roke.
In ker nas tako obilje naredi neobčutljive, zasičene, nam ni lepšega kot sprehoditi se, seveda dodobra zaviti v najboljše puhovke, tople plašče in druge kose oblačil, skozi mrzel zimski dan. Kajti potem »tako prija« skodelica toplega čaja, pa morda nekaj grižljajev hrane, ki namesto zvodenelega občutka vsakodnevnega okušanja takrat čudežno pridobi okusnost. Saj pravijo, da je lakota najboljši kuhar! Kadar smo ves dan ali več dni neprestano na toplem, res ne potrebujemo toplega čaja ali morda kuhanega vina, niti nismo res lačni, če vsake toliko damo nekaj v usta, ker je pač okusno in imamo to stalno na dosegu. Brez kontrastov postane vse podobno.
Ampak obstaja tudi druga stran. Ki je čedalje bolj skrita, ker noče izpostavljati svoje drugačnosti, ki izvira iz pomanjkanja in revščine. Za vse s te, druge strani je zima res nadloga. In za njih je popestritev, kadar imajo toplo stanovanje, poln želodec. Ko je preprosta jed gostija, tople rokavice pa dragocenost. Kako malo je treba, ampak večina nas je na to že zdavnaj pozabila.
