Pravzaprav se naravnemu bioritmu še najbolj prilagaja naš delovni čas, ko smo povečini v službah. Takrat smo običajno najproduktivnejši in »najkoristnejši«. Saj za to v današnjem svetu večinoma gre, ne? Da damo čim več od sebe, da smo produktivni, konkurenčni. In pri tem se le težko izognemo naravnemu bioritmu, ki je vezan na določeno obdobje dnevne svetlobe. Dolgotrajno nočno delo nas počasi uničuje. Ne bi se uspešno kosali s sovami, netopirji, polhi in še in še. Razen morda po nekaj sto tisoč ali milijon letih prilagajanja.
Dolgi večeri pozne jeseni, ki zaradi prestavljanja časa postanejo dolgi kar iznenada, vplivajo tudi na nas. V začetku se čas zvečer vleče in ga imamo nenadoma precej več, kot preden smo premaknili uro. Potem pa nekako »steče«. Dolgi večeri nas kar malo upočasnijo, vsaj mene. Človek ima na lepem čas, da se usede in kaj prebere, saj ni treba ven na zadnjo dnevno urico sonca, pogledat sončni zahod ali kaj postoriti okoli hiše. Če jo imate. Lahko pa gremo v kino – osebno me tja res ne vleče, dokler je zunaj dovolj svetlo. Tema je čas za počitek. Toda ali naj gremo res »s kurami spat«, kot so to večinoma počeli naši predniki? Prav dolgo v noč najbrž niso čuli. Takrat so pozno jeseni in pozimi dejansko več spali. Pozimi res ni prijetno vstajati v temo, medtem ko nas jutranja poletna svetloba dosti lažje dvigne iz postelje. Umetna svetloba ne zmore nadomestiti sončne, pa če se še tako trudimo.
Nismo ukrotili narave in tudi pretentati je ne moremo, ne glede na prepričanje, da nismo več njena bitja, ampak neka posebna, vzporedna kasta. Zakaj pa, mislite, imajo severnjaki v času dolgih polarnih noči težave z depresijami, potrtostjo? Enostavno – tema pač ni naš čas. Mi smo bitja sonca, pravzaprav Sonca, saj imamo samo našega. Že res, da je polarni sij nekaj prelepega, a še lepši bi bil, če bi mu sledil lep sončen dan.
