Mala črka o se v standardni pisavi – latinici – zapiše z eno krožno potezo od leve proti desni. Kaligrafska pisava je nekoliko kompleksnejša. Piše se jo s posebnim peresom s prirezano kovinsko ploščico. Črko o se denimo v unciali zapiše tako, da s peresom pod kotom petnajst stopinj narediš polkrožni poteg od leve proti desni, da nastane črtica v obliki prazne lune. Z druge strani dodaš še prav tako potezo in s tem skleneš krog.
Tako je novembra svoje lepopisne veščine v mirnem kotičku nad mestom preizkušalo trinajst tečajnikov. Na prvi uri so si izbrali tipografijo, ki bi se je radi naučili. Na voljo so bile tri: gotica fraktura, gotica tekstura in unciala. Najmlajša udeleženka Maša Porenta se je odločila za gotico frakturo. V prostem času veliko piše in riše in iskala je nov način, preko katerega bi se lahko izražala. V kaligrafski pisavi bo srednješolka zapisovala svoje avtorske zgodbe in pesmi. Vsak je dobil delovni zvezek z izbrano tipografijo. Vaje v njem so podobne tistim iz prvega razreda osnovne šole: v vrsti na začetku črtovja je zapisana črka in na črtovje moraš zapisati čim več črk, podobnih začetni. Seveda se tečajniki s peresom najprej spoznajo tako, da delajo osnovne poteze, kot so kvadratki, črtice, križci, polkrožci. Ko to osvojijo, se lotijo pisanja malih črk. To izgleda tako, da osnovne poteze zlagajo skupaj kot lego kocke. Nekoliko zahtevnejše so velike črke, na njih se hitreje opazi napaka. Mentor tečaja Miro Knez razlaga, da »je pri pisanju pomembno že samo dihanje, biti mora enakomerno in sproščeno, ne smemo zadrževati zraka, ker telo takrat vibrira, in to se črki pozna v obliki 'žagice' po liniji, ki bi morala biti ravna«.
Sproščujoč učinek
Skozi zgodovino so se razvili različni slogi kaligrafskih pisav. V devetnajstem stoletju jo je tisk izpodrinil in je skoraj izumrla. Ohranila se je le po izročilu zanesenjakov in tako se ohranja še danes. Kaligrafija pa ima tudi številne blagodejne učinke na telo in duha. Miro Knez jo opiše kot meditativno umetnost: »Ko pišeš, ne smeš hiteti, osredotočiti se moraš le na konico peresa in odmisliti zunanji svet.« Nadvse aktivna gospa Milena Uzar se med drugim ukvarja s projektiranjem gradbenih objektov: »V službi se vedno mudi, veliko je odgovornosti in to je zelo stresno. Ko pridem sem in začnem pisati, zaposlim čisto drug del možganov, to me sprosti. Tukaj se imamo fino, čeprav smo tiho.« Gospa si želi, ko bo upokojena in bo imela več časa, pisati dnevnik. Njen drugi najljubši hobi je namreč fotografiranje, ti dve ljubiteljski dejavnosti si želi združiti. Njen dnevnik bi bil poln fotografij, pod njimi pa bi bili v kaligrafski pisavi zapisani utrinki dneva.
Med hobije je kaligrafijo umestil tudi gospod Janez Smolnikar, ki pravi, da ga pomirja. Ko je še delal kot prodajni predstavnik, ni imel stika z umetnostjo, obdobje ustvarjanja je nastopilo šele po upokojitvi. Tri leta je obiskoval pouk kaligrafije v okviru Slovenske univerze za tretje življenjsko obdobje in se tam naučil kar štiri različne tipografije, vendar pravi, da »kaligrafije nikoli dokončno ne osvojiš. Napisati besedilo brez napake je izjemno težko.«
Mentor tečaja pritrjuje, da je ta umetnost neizprosna: »Velikokrat je tako, sploh pri začetnikih, da morajo besedilo napisati desetkrat, da uspe. Že pridejo do konca, pa se kaj zapaca. Ni tako kot pri slikanju, da vzameš osnovno bravo, prekriješ packo in slikaš naprej, lotiti se moraš znova.« Gospod Janez že od nekdaj rad piše voščila, za letošnje božične praznike jih je že spisal, in to kar štirideset.
