Po desetletjih smo dobili film, ki znova govori o drugi svetovni vojni, o boju partizanov proti okupatorju. Film o bitki na Menini planini, po knjigi Franca Severja - Frante, o 300 partizanih, ki jih je bilo pravzaprav 500, in o orjaški 12.000-glavi esesovski vojaški enoti. Igrano-dokumentarno dramo o legendarnem preboju iz obroča, ki je bil ognjen, a je bil hkrati tudi prekleto hladen. O slovenski različici Davida in Goljata, o slovenskem heroju, ki marca 1945 ni imel niti 22 let, zdaj pa je star 96. In nekje v ozadju tudi o izdaji, ki jo je zagodla operativnim partizanskim enotam, ki so se morale premestiti na Menino. A izdaja je skrita, vidimo lahko le njeno posledico. Ta brezupen položaj, v katerem nimata besede le huda zima in preštevilen sovražnik, ampak tudi pomanjkanje hrane, oblačil in streliva.
To namreč ni zgodba o ideologiji, temveč zgodba o vztrajnosti in pogumu, ki ju je spremljala tudi sreča. To je zgodba o preživetju. Človeka in naroda. In če so Špartanci padli, so partizani pod poveljstvom komandanta Frante preživeli. Zgodba, ki kar kliče po prevodu v film. Zgodba za opomin in navdih. Zgodba o vrednotah, ki so razvodenele. In tako se tudi začne. Dramatično, vznemirljivo, presunljivo. Beli sneg škriplje pod škornji partizanov, ki se jim »švabi« za vratom derejo »banditen«, v štabu pa se na nemške komandante dere sam SS-general Erwin Rösener. Kot se pač zna dreti le nemški ubijalski stroj. Zerstören, zerstören. Nemci so seveda hoteli partizane uničiti. Obkolili so jih po Zadrečki dolini, prek Črnivca po Tuhinjski dolini ter prek Kop in Šmartnega, s težko artilerijo v Črešnjicah in minometi v Savinjski dolini. Z okopi in bunkerji.
Nizkoproračunska uprizoritev
In da se je nacijem v izdihljajih vojne zares mudilo, slišimo in vidimo. Ko skačejo s tovornjakov, se njihovi nadrejeni derejo schneller, schneller, schneller. In potem so vsi ti Nemci, ki jih je na ekranu premalo, v resnici pa jih je bilo preveč, naenkrat res hitri in hitrejši. Vidimo, kako ne grejo samo schnell, ampak schneller. In ti temni oblaki se v tistem trenutku res kopičijo vse hitreje in hitreje. Na nebu in v kadrih. Ampak potem v offu slišimo tudi Franto s šolanim vokalom Domna Valiča, ki vso to nakopičeno napetost in razburjenje preseka, kot mitralješki ogenj preseka zavetje tabora. Namesto Laibacha zaigra violina, naših junakov pa v resnici ne zebe. To se vidi, čeprav imajo brade zakopane v prsi. In hočeš nočeš iluzija pade, še bolj pa se razblini, ko namesto 12.000 esesovcev prideta samo dva tovornjaka esesovcev. In da ti esesovci govorijo nemško s slovenskim naglasom. In če kaj, je v tem filmu zares grozljiva prav ta slovenska nemščina, ki govori o tem, kaj bi lahko bilo. Ni pa seveda namenoma tam, kar je navsezadnje še bolj grozljivo. Ker proračun ni dovolj velik. Ker Frante ne igra Leonardo DiCaprio, kot je Tita igral Richard Burton. Ker Slovenska vojska ni JLA, ki bi filmu posodila pehoto in artilerijo. Ker je v filmu preveč filmske okornosti, ker so pri nas režiserji tudi scenaristi.
In zaradi tega izpuhti potrebna napetost. In zato Preboj, čeprav nedvomno partizanski film, ni eden tistih dobrih partizanskih filmov. Dobrih partizanskih filmov, ki so kot dobri vesterni. Predvidljivi, a razburljivi. Ko vemo, kdo je dober in kdo slab. Torej kdo je grd in kdo lep. Kdo domačin in kdo okupator. Kdo na pravi in kdo na napačni strani zgodovine. Pa jih vseeno gledamo. Enega za drugim. In seveda smo vedeli, da Preboj ne bo velikopotezen spektakel niti abstraktna vojna meditacija. Da v njem Nemci ne bodo govorili prave hochdeutsch. Da to ne bo Bitka na Neretvi (1969) ali Sutjeska (1973). Da ga bodo bolj kot v cinepleksih vrteli v kulturnih domovih. Vedeli smo, da to ne bo Reševanje vojaka Ryana (1998), čeravno Franta ni rešil samo enega, ampak jih je rešil več sto. Partizanov in partizank. Po neuspešnih poskusih prebojev, s težkimi odločitvami, ker je bilo treba, in umikom, ko je bilo treba. A če je umik v nemogoči vojni situaciji tisto, kar rešuje življenja, si tega na filmskem platnu ne moreš privoščiti. Če ni proračuna za zunanji boj, je treba prikazati notranjega. Vojna se mora slikati v očeh igralcev.
Preboj je pomembna stvar, pomemben del naše zgodovine, poklon pomembnim človeškim vrednotam, a s filmskega stališča amaterska uprizoritev tega pomembnega boja.
