V mnogih latinskoameriških in karibskih državah so se razplamteli množični protesti, ki so tamkajšnje vlade in centre moči stisnili v politični primež, v Boliviji pa celo pripomogli k državnemu udaru. Po obnovi demokracije v latinskoameriških državah pred približno tridesetimi leti je bilo redko katero obdobje tako razburkano, kot je sedanje. Ne gre za revolucije, temveč za ljudski upor proti političnemu avtoritarizmu, samovolji ter brutalni socialni in ekonomski neenakosti.
Ugibanja o latinskoameriški pomladi
Državljanska neposlušnost in izražanje nezadovoljstva na množičnih protestih pretresata enajst držav Latinske Amerike in Karibov: Venezuelo, Kolumbijo, Ekvador, Argentino, Peru, Čile, Bolivijo, Portoriko, Haiti, Honduras in Nikaragvo. Vzrok ni en sam niti povsod enak, vendar pa imajo vse te socialne vstaje nekatere skupne imenovalce.
Eden od teh so politični voditelji, ki so odtujeni od realnosti v njihovih družbah oziroma so brez empatije, nezmožni razumeti družbene zahteve razen tistih, ki so povezane z njihovimi osebnimi interesi. Neenakost, korupcija, zloraba oblasti in privilegiji politikov pa še dodatno podžigajo nezadovoljstvo. Druga skupna točka je odziv oblasti oziroma centrov moči, ko se jim zamajejo tla pod nogami in začutijo, da je njihov elitni položaj ogrožen. Odgovarjajo namreč z brutalno represijo in kršitvami človekovih pravic, vse to v imenu demokracije.
V sedanjem valu protestov vidijo nekateri analitiki »latinskoameriško pomlad«, vendar so se podobni, čeprav ne tako siloviti družbeni revolti že dogajali v nedavni preteklosti: v osemdesetih letih ob uvedbi skrajnih varčevalnih ukrepov in med letoma 1998 in 2002, ko je zavladala gospodarska in politična kriza. Pomladi narodov takrat ni bilo od nikoder in je verjetno niti tokrat ne bo. Namen protestnikov ni socialistična revolucija ali kaj podobnega, marveč imajo v večini primerov konkretne socialne in ekonomske zahteve ob spoštovanju pravil demokracije in človekovih pravic.
Srednji sloj, še razmeroma mlad in šibak, postavlja zahteve
Ta dogajanja lahko postavimo tudi v kontekst gospodarskega ohlajanja. Po napovedih mednarodnih finančnih institucij bo letošnja povprečna rast BDP v regiji dosegla pičlih 0,2 odstotka. Ekonomska kriza leta 2008 je Latinsko Ameriko obšla, zdaj pa je zaradi zmanjšanega povpraševanja po surovinah že nekaj let najbolj na udaru.
Gospodarska in socialna negotovost naraščata, zlasti v revnih in srednjih slojih. V Latinski Ameriki je srednji sloj nastal v zadnjih petnajstih ali dvajsetih letih in v nasprotju z evropskim predstavlja zelo ranljivo družbeno kategorijo, ki ima tudi lastne zahteve. Med drugim hoče boljšo dostopnost in kakovost zdravstvenih storitev, javno šolstvo, ustrezne plače in pokojnine, odpravo prekariata ter druge socialne in ekonomske pravice. Na političnem področju pa se bori za večjo transparentnost državnega aparata, zmanjšanje političnih privilegijev, večjo družbeno participacijo in proti korupciji.
Civilno gibanje v Čilu, Kolumbiji in Argentini zahteva odpravo neoliberalnega modela, ki je prepoznan kot krivec za porast revščine in neenakosti, saj omogoča avtoritativno vladanje in ne potrebuje večjih državnih investicij v javne storitve niti solidnih državnih institucij razen policije in vojske. V Ekvadorju in nekaterih drugih državah pa se družbena gibanja borijo proti sprejemanju neoliberalnih ukrepov.
Politiki brez ugleda in zaupanja
Še en družbeni fenomen, ponekod bolj, drugod manj izrazit, je izguba ugleda politikov in politike v družbi ter nezaupanje v državne institucije. To je zelo prisotno v srednjeameriških državah in na Haitiju, kjer protestniki že več kot leto dni neuspešno pozivajo predsednika države k odstopu zaradi korupcije. Tudi politikom v Čilu ne zaupa kar 80 odstotkov ljudi, zato civilno gibanje, ki je v ozadju množičnih protestov, ne pristaja na to, da bi o rešitvi sedanjega konflikta odločali politiki.
Nekateri analitiki pa tudi menijo, da novega vala uporov v latinskoameriških družbah proti oblastem in sistemu ni mogoče razumeti zunaj konteksta vstaje rumenih jopičev v Franciji ter protestov v Hongkongu in Libanonu.
Zadnji dve leti so številne države v Latinski Ameriki in na Karibih zajeli protesti, nastali predvsem zaradi naraščajoče gospodarske in socialne negotovosti zlasti v revnih in srednjih slojih.
