Ko bo za to prišel čas – in predvidoma bo to čez leto dni – bodo nemški krščanski demokrati (CDU) nosilko oziroma nosilca svoje liste za parlamentarne volitve izbrali po ustaljeni poti. Na kongresu stranke torej in ne z glasovanjem vseh članov stranke, kot to prav zdaj v drugem krogu počnejo koalicijski socialni demokrati (SPD). Delegati letošnjega kongresa CDU, ki se je v soboto končal v Leipzigu, so namreč s prepričljivo večino zavrnili predlog strankinega podmladka za tovrstno neposredno demokracijo, vsaj malo gotovo tudi iz bojazni, da bi lahko takšen način izbire še bolj razvnel frakcijske spopade v stranki. Bojazen ni iz trte izvita, kajti demonstracija enotnosti stranke, ki je sledila petkovemu govoru predsednice Annegret Kramp-Karrenbauer (AKK), je bila zgolj to – demonstracija, uvodoma omenjeni sklep pa ena redkih jasnih odločitev, sprejetih na kongresu.
Simpatije za Södra
Kakor koli že se je Friedrich Merz, tekmec AKK za predsedniški položaj na lanskem kongresu, v svojem nastopu trudil z izrazi lojalnosti, nihče v leipziški dvorani in zunaj nje ni niti za trenutek pomislil, da je dokončno opustil kanclerske ambicije. Merz ima močno podporo konservativnega in gospodarskega krila stranke, na njegovi strani pa so tudi ankete, po katerih mu volilci CDU pripisujejo odločno večje sposobnosti za vodenje vlade kot Kramp-Karrenbauerjevi. Merzeva šibka točka pa je, da nima zares svežih idej.
V tem pogledu sta v prednosti zdravstveni minister Jens Spahn in predvsem predsednik sestrskih bavarskih krščanskih socialistov (CSU) Markus Söder. Oba sta se, Spahn v petek, Söder pa kot gost kongresa v soboto, kajpak potrudila, da nanju ne bi padla nikakršna senca lojalnosti tako AKK kot »sivi eminenci« Merklovi, in pri tem dajala neprimerno bolj verodostojni videz od Merza. Imata pa še eno prednost. Drugače kot Merz sta oba na funkciji in pri tem uspešna: Spahn je eden od najbolj priljubljenih ministrov, Söder pa je v letu dni stabiliziral CSU in hkrati zakrpal odnose s CDU, precej načete zaradi soliranja prejšnjega predsednika in notranjega ministra Horsta Seehoferja v migrantski politiki. Še več, nastop bavarskega ministrskega predsednika na kongresu je bil malce nepričakovano sprejet s splošnim odobravanjem delegatov, česar Kramp-Karrenbauerjeva gotovo ni preslišala.
Kako z AfD?
Razpoke, ki so v zadnjem letu zazevale v CDU, so torej ostale. Ne le kadrovske, saj kongres navsezadnje prav tako ni odgovoril na vprašanje, ali krščanski demokrati tudi poslej ne bodo sodelovali niti z Levico niti z nacionalpopulistično Alternativo za Nemčijo (AfD). Jasno stališče o tem so si najbolj želeli na Turinškem, kjer po nedavnih volitvah večinske deželne vlade brez ene ali druge stranke – in to le v koaliciji s CDU – sploh ni mogoče sestaviti. Medtem ko je del strankinih funkcionarjev tako na vzhodu kot zahodu Nemčije mnenja, da bi bilo treba odklonilno ekvidistanco revidirati v prid Levice, češ da je v vseh pogledih znotraj ustavnega loka, drugi menijo, da bi bila za sodelovanje sprejemljiva AfD, češ da gre vendarle za »meščansko« stranko.
