Niso je hoteli ne volilci in ne stranke, ki so jo nazadnje sestavile, še danes ga ni, ki bi stavil na to, da bo zdržala ves mandat, v enem samem letu se je trikrat za las izognila razpadu. Pa vendar tokratne izdaje nemške velikokoalicijske vlade očitno še ne gre odpisati, vsaj pred majskimi evropskimi in hkratnimi deželnimi volitvami v Bremnu ne. Potem pa, če bo te prestala, ne pred jesenskimi volitvami v treh vzhodnih zveznih deželah (Brandenburg, Saška, Thüringen) in ne pred s koalicijsko pogodbo načrtovanim pregledom dotlej doseženega konec leta. In potem… kdo ve. Kakor je ta teden dočakala prvo obletnico, lahko črno-rdeča vlada Angele Merkel, njena vsekakor zadnja, dočaka tudi drugo, pa tretjo in konec mandata. Ali vmes kadar koli razpade.
»Moški, ki ne vedo, kako naj lulajo«
Ko sta se po lanskih pretresih vodstvu svojih strank v konservativnem delu koalicije konec leta odpovedala tako Merklova (CDU) kot Horst Seehofer (CSU), oba pa ostala v vladi, je nekaj časa kazalo, da so se bolj ali manj vsi sprijaznili z »zakonom iz nuje«. Toliko bolj, ker so socialni demokrati (SPD) februarja predstavili nekatere svoje poudarjeno socialne predloge (glede pokojnin, minimalne plače in tako dalje), ne da bi jim koalicijski partnerji prav glasno ugovarjali. A bolj ko se je bližala obletnica zaprisege vlade, bolj je postajalo očitno, da je z Annegret Kramp - Karrenbauer kot novo predsednico CDU koalicija dobila zunanjo tektonsko prelomnico. Kramp-Karenbauerjeva (z že uveljavljeno kratico AKK) mora namreč kot kandidatka za kanclersko funkcijo na naslednjih volitvah stopiti iz sence Merklove z lastno podobo, se znebiti oznake »miniMerkel«, to pa CDU in s tem koalicijo postavlja pred nove preizkušnje.
Ne prav posrečeno se je tako AKK v pustnih dneh, dobesedno med karnevalom, spotaknila ob »moške, ki ne vedo več, ali naj na stranišču med lulanjem stojijo ali sedijo«. Dovtip, ki naj bi dal (še enkrat) vedeti, da ima glede enakopravnosti spolov in spolnih razmerij bistveno bolj tradicionalna stališča kot Merklova in da se ne strinja z določenimi spremembami ustreznih zakonov, ji je prinesel veliko kritik. Toda na drugi strani je s tem nedvomno pridobila ne le konservativce v lastni stranki, tiste, ki so na kongresu stranke v večji meri podprli protikandidata Friedricha Merza, pač pa tudi marsikaterega nekdanjega volilca, ki v CDU zadnja leta ni več videl tradicionalne stranke krščanskih vrednot.
Neprijetna odgovornost
Nič manj pa ni AKK razvnela polemične domišljije s tem, ko je prejšnji teden kot predsednica stranke s člankom v dnevniku Welt odgovorila francoskemu predsedniku Emmanuelu Macronu na njegovo pismo »evropskim državljanom« s pobudami za reforme EU. Merklova je njena stališča, precej drugačna od Macronovih, takoj podprla. A vprašanje, kako to, da se je Nemčija odzvala z glasom AKK in ne kanclerkinim, je kljub temu sprožilo ugibanja o tem, ali to napoveduje skorajšnjo »letečo menjavo« v kanclerskem uradu. Socialnim demokrati so se že ob sami misli na to možnost zgrozili in zagrozili hkrati: če gre Merklova, gremo mi iz koalicije. Ah, kaj še, je na to odgovorila AKK, jaz in vodstvo stranke hočemo, da Merklova ostane. Toda kljub temu je gotovo le nekaj. Tako kot si nobena od strank ni želela te vladne koalicije in se v njej ne počuti posebej udobno, si nobena tudi ne želi prevzeti odgovornosti za njen predčasni konec.
