Mike Mohring, nosilec liste turinških krščanskih demokratov (CDU) in največji poraženec nedeljskih deželnih volitev, je za zdaj odločen, a osamljen. Niti drugi deželni funkcionarji stranke niti zvezno vodstvo CDU njegove pripravljenosti za koalicijske pogovore z relativno zmagovalko volitev Levico ne podpirajo, in sicer »iz zgodovinskih razlogov« (Levica je naslednica nekdanje vzhodnonemške komunistične partije). Pa bi bila to za Turingijo, razmeroma majhno vzhodnonemško zvezno deželo, najhitrejša rešitev iz političnega pata, ki ji grozi spričo volilnih rezultatov. Računsko se nobena koalicija sredinskih strank brez CDU ne izide, kajti nacionalpopulistična Alternativa za Nemčijo (AfD), s katero nobena stranka ne misli sodelovati, je v nedeljo dobila skoraj četrtino glasov in zasedla drugo mesto.
Zeleni razočarani
Volitve so bile sicer, kot rečeno, za Mohringa pravi polom, kajti CDU je v primerjavi s tistimi pred petimi leti izgubila tretjino glasov in pristala pri slabih 22 odstotkih; še malce dlje nazaj, leta 1991, so krščanski demokrati na Turinškem imeli absolutno večino. Nič drugače – a malce boljše, kot so jim kazale ankete – se niso odrezali socialni demokrati (SPD), ki so z dobrimi osmimi odstotki prav tako izgubili tretjino volilcev glede na leto 2015. Medtem pa so Zeleni in liberalci (FDP) ravno še prestopili deželnozborski prag. Za FDP je to uspeh, saj se tako vračajo v deželni parlament, za Zelene, »razvajene« po zadnjih dobrih dosežkih drugod po Nemčiji, pa razočaranje.
Da je turinška Levica dobila 31 odstotkov glasov, še slabe tri odstotne točke več kot pred petimi leti, pa ni presenečenje. In pravzaprav jih ni dobila Levica, temveč nosilec njene liste Bodo Ramelow, ki je v koaliciji s socialnimi demokrati in Zelenimi zadnjih pet let upravljal deželo. Malce ironično pri tem je, da Ramelowa zunaj Turingije v Levici komaj prenašajo, saj naj bi bil preveč sredinski in premalo levičarski, pravzaprav socialni demokrat. A prav to je očitno prepričalo skoraj vsakega tretjega turinškega volilca, med njimi tudi kakšnih 80.000 nekdanjih volilcev CDU in SPD, da so ga podprli.
Navzlic uspehu Ramelowa pa izidi nedeljskih volitev potrjujejo trend: politična sredina v Nemčiji iz volitev v volitve izgublja, pri čemer je tudi vzorec ves čas enak. Nacionalpopulistom se vselej posreči množično pridobiti predvsem volilce, ki na prejšnjih volitvah niso volili, za nekako polovico manj pa pridobijo še nekdanjih volilcev CDU in SPD. To se je ponovilo v Turingiji, pri čemer velja tamkajšnja AfD za eno najbolj »radikalnih«. Njeni funkcionarji z razvpitim Björnom Höckejem, predsednikom turinške AfD in nosilcem liste, morajo vedno znova pojasnjevati svoje z nacističnim besednjakom prepredene izjave in povezave s podtalnimi neonacističnimi organizacijami. Čeprav Höcke sam v nedeljo ni dobil neposrednega mandata, je več kot svarilno dejstvo, da je za takšno AfD glasoval vsak četrti volilec, najmočnejša pa je v vseh starostnih skupinah do 55 let.
Morda manjšinska vlada
Če bodo v berlinski centrali krščanskih demokratov vztrajali, da se z Levico o koaliciji na Turinškem stranka ne sme niti pogovarjati, lahko Ramelow poskusi z oblikovanjem manjšinske vlade, a tudi ta bi bila vsaj tu in tam odvisna od podpore CDU. Podobno kot CDU namreč tudi FDP sodelovanje z Levico zavrača. Na Turinškem morajo zato računati, da bodo še neznano dolgo imeli zgolj vlado za »tekoče posle«, izključene pa niso niti ponovne volitve, čeprav ni jasno, kaj bistvenega bi lahko bilo po njih drugače. In dlje ko bo trajala negotovost na Turinškem, večji problem bo to za CDU in manjši za Ramelowa.
