»Na cvetno nedeljo, 6. aprila zjutraj, sta me vrgla iz postelje zavijanje siren in streljanje. /…/ Vojna. Jokala sem. /…/ Bogve, kako je prišla tako hitro v mesto novica, da so Nemci požgali vas Rašica in da so odpeljali prebivalce neznano kam. Domov sem se vrnila trdno prepričana, da moram nekaj storiti. Uprla se bom, če bo treba, tudi z nasiljem. /.../ Za sodelovanje v NOB sem se torej odločila iz etičnih razlogov.«
To so bile besede ene redkih vizualnih umetnic v partizanih Alenke Gerlovič (1919–2010), ki je ob umetnosti za seboj pustila tudi avtobiografijo Okruški mojega življenja (2006), v kateri je med drugim mogoče najti dragocene zapise o nastanku njenih del. Z njimi si je leta 1981 prislužila tudi nagrado Prešernovega sklada.
V okupirani Ljubljani
Alenka Gerlovič je izhajala iz meščanske družine, oče je bil zdravnik, mama pa trgovka, tako da je slikarka, kot pojasnjuje avtorica razstave Meta Kordiš, s tremi sestrami in bratom odraščala v patriarhalnem okolju Brežic in nato Ljubljane. »Nekoliko konservativen študij umetnosti v Zagrebu je ni osrečil, raje je risala po domišljiji kot v naravi in po modelih, tam pa je bil še najbolj napreden Krsto Hegedušić s svojim socialnim realizmom.« Diplomirala je leta 1941, ko se je že začela vojna, in se vrnila v Ljubljano, kjer je okupator, kot je zapisala, »po mestu lepil strahotne sezname postreljenih. Zapornike v ječah so nečloveško mučili, ženske posiljevali.«
Bila je izjemno močna osebnost, ki je prek svojih grafik opozarjala tudi na strateško nasilje zasmehovanja, zastraševanja in posiljevanja žensk med vojno. Linoreza Mučenje in Žrtev imata v ospredju kot na natezalnico postavljeno trpečo žensko, nad katero se naslajajo groteskne moške figure. »Hkrati pa je ta kontrast med svetlobo, ki pada na žensko, in zatemnjeno skupino moških, mogoče razumeti kot žensko moč. Umetnica je opozarjala, da so prav ženske ostajale v okupirani Ljubljani in bile glavne organizatorke odpora v Osvobodilni fronti.«
Ženske kot steber zaledja
Njenega katoliško usmerjenega očeta, takrat že ravnatelja psihiatrične klinike, ki je bil sicer proti okupatorskemu nasilju, ni pa se aktivno politično opredeljeval, je odpeljal in ubil gestapo. Tudi sama je morala za pet mesecev v ilegalo, nato pa leta 1944 v Belo krajino v partizane. »Delali smo za tiskarno Triglav 11A in za Partizansko, in to povsem uporabno grafiko. Tiskarni nista imeli klišarn, zato smo morali izrezati iz linoleja ne samo vse ilustracije, marveč tudi vse glave časopisov in naslove iz večjih črk. /…/ Bolj zanimivo je bilo risati osnutke in rezati linoreze za opremo ovitkov brošur, za plakate in ilustracije,« je zapisala o svojem delovnem angažmaju. Med deli uporabne grafike izstopa njen plakat Žene, ki prikazuje mišičaste ženske figure pri delu kot »steber našega zaledja«, po njenem mnenju bi morala biti ženska v socializmu namreč javna delavka, osvobojena gospodinjske tlake. Razstava pa ponudi tudi vpogled v njeno delo za partizansko gledališče v Črmošnjicah, kjer je bdela predvsem nad scenografijo Raztrgancev Mateja Bora, zasnovala pa je tudi scenarij za lutkovno igro Jurček in trije razbojniki.
V prostem času je lahko modelirala in slikala po lastni volji. Takrat je nastala njena prva partizanska grafika Partizanska ljubezen (1944), ki intimistično – a s poudarkom na velikih rokah ljubimcev, ki gresta enakovredno v boj – prikazuje slovo dekleta in fanta. Na ogled so tudi njeni prikazi partizanskega življenja, denimo linorezi mladih kurirjev, hajk, počitka partizanov v snegu… Leta 1945 je začela nastajati njena grafična mapa Slovenski pasijon, ki ga je zasnovala z mislijo na Dürerjev grafični cikel na temo Jezusovega trpljenja; prek postaj križevega pota je upodobila trpljenje slovenskega naroda pod fašizmom.
Še vedno ljudje
»Neverjetno je, da se je glede na vojne in vremenske razmere toliko njenih del ohranilo. Nekaj so jih nosili s seboj, nekaj so jih tudi zazidali v bunker in po osvoboditvi spet našli,« razlaga avtorica razstave. Med njimi denimo tudi grafično mapo Herrenvolk slikarja Vita Globočnika, s katerim se je umetnica v partizanih poročila; zaradi vnetja srčne zaklopke je kmalu po vojni, leta 1946, umrl.
»Spominjam se neke vrnitve iz Črnomlja. /…/ Z Vitom sva se prepirala. Trdila sem, da je v umetniškem delu oblika pomembnejša od vsebine, on pa narobe. Nenadoma se mi je zazdelo vseeno, kdo bo imel zadnjo besedo. Obšla me je zavest, kako čudovit trenutek živim. Prav zdajle. /…/ Sredi vojne, v okupirani Evropi se dva vojaka še utegneta, še zmoreta prepirati o umetnosti. Še smo ljudje,« je takrat zapisala umetnica, ki je slikala tudi akvarele partizanske krajine, porušene vasi, zoglenela drevesa…
Po vojni se je posvetila predvsem pedagoškemu delu, veliko je tudi potovala, slikarstvu pa se je zares predala šele po upokojitvi. Ker ji oljna tehnika ni ustrezala, je usvojila akril in delala predvsem velike akrilne in kasneje reliefne slike krajine, denimo Krasa in Sredozemlja, ki so ostale njen osrednji slikarski motiv.
