Zagotovo so v tekstih filozofov pred Sokratom ali pa v Platonovih tekstih neka zvočna polja, zato zelo rada berem na glas, tudi teoretska besedila in seveda poezijo. Vedno izgovarjam na glas, kajti šele s poslušanjem se tekst, ki je ozvočen in se izgovori, lahko utelesi.
Na metroju v Berlinu ste kot del performansa brali poezijo Piera Paola Pasolinija. Kakšen je bil odziv?Obožujem njegovo poezijo, prej sem ga poznala le kot filmarja. Berem jo kot splet poezije, filozofije, razmisleka, kar je značilno za stare japonske zenovske pisce. Pasolinija sem brala v slovenščini in angleščini, v času migrantske krize, ki me je zelo vznemirila, kot me še vedno vznemirjajo zaprte meje, o čemur sem denimo razmišljala pri projektu Vrata v paradiž. Brala sem na postajah podzemne železnice in v vagonih, na intimni jakosti, poslušalci pa so se menjavali. Šlo je za intimni performativni akt v javnem prostoru. V vznesenosti branja nisem potrdila vozovnice, zato me je varnostnik odstranil iz vagona, sledila je kazen. Niso se pustili prepričati, da gre za umetniški projekt.
Pregnali so vas tudi s stopnišča NUK, kjer ste med drugim brali Srečka Kosovela. Kako to?V okviru akcije Javna branja nas je več posameznikov bralo na različnih lokacijah v istem času različne tekste. Ravnateljstvo NUK sem prosila za dovoljenje, a ga nisem dobila, čeprav je šlo za intimno, tiho branje na sicer kamnitem, javnem stopnišču, kjer so vedno ljudje. Performans sem vseeno izpeljala: varnostnica me je večkrat prosila, naj zapustim stopnišče, odšla sem šele po grožnji z intervencijsko službo, akt pa sem dokončala pred vrati NUK. Performanse vedno snemam z mikrofoni na glavi – in takrat je bilo vse okrog mene glasnejše kot jaz. Na osnovi tega zvočnega zapisa sem potem skušala poudariti absurd, ki se je zgodil med besedo, poezijo in knjižnico, skrbnico jezika.
V performansu Teorema ste razmišljali o poslušanju. Znamo poslušati?Veliko berem in vzporedno sem tudi pozorna poslušalka. Ljudje sicer zelo težko poslušamo, zaverovani smo vase. Ko sem v Tokiu in Kjotu delala v zenovskih vrtovih, me je japonsko dojemanje tišine zelo zaznamovalo. Tišina ni tiha, ampak jo razumejo v dialogu z drugim. Človeka poslušajo, pri tem pa s svojo pojavnostjo, ki je tudi zvočna, ne bodo moteči zanj. Mi tega ne poznamo, proizvajamo hrup in se niti ne zavedamo, kaj s tem povzročamo drugemu, naravi, okolju. Teoremo sem v bistvu zasnovala na terorju hrupa v vsakdanjem življenju, ki je nepremišljen, avtomatičen, se celo veča, ko skušamo preglasiti drugega. In iz te kakofonije nastaja konstanten hrup, brez praznine, premora, odmora, pavze, tišine, smrti – vse to pa so tudi tabuji v naši družbi. A vsi potrebujemo oscilacijo med hrupom in tišino.
Iz kakšne snovi je tišina?Zanima me tišina kamnoloma, zapuščene ulice, degradiranih območij, prostori, ki jih je človek izkoristil in zapustil, narave, recimo november je zelo tih mesec, ko se živali umaknejo. V tišini ne gre za odsotnost zvokov, takrat sploh slišiš vse, kar te v določenem trenutku objema, in si zmožen slišati tudi sebe, svoje misli, početje, kar je lahko kar strašljivo.
V kamnolomu so me zanimali tudi kamnite površine in njihova zvočnost ob dotiku telesa, še posebno pa vrtina, akustično poseben prostor, ozek in kamnit, kjer se sliši, kako se zemlja kot trdna snov »pogovarja« s kozmosom. Zaradi atmosferskega prahu in drugih naravnih pojavov se vrtina skozi leta počasi zapira, s tem pa tudi odmev v njej počasi izginja, kar beležijo tudi moji posnetki in nastala kompozicija za razstavo v Stekleniku. Vsi ti zanimivi prostori so pričevalci dinamike sveta, so simptomi današnjega časa.
