V velikem, svetlem prostoru na sedežu Krajinskega parka Kolpa v Adlešičih sta ljubiteljska slikarja Boža Jambrek iz Šentjerneja in Novomeščan Tomaž Kocuvan »pilila« še zadnje finese svojih slik. Nekaj slikarjev je za tisti dan že končalo, spet drugi so čakali, da se prvi nanos na belih listih posuši, preden preidejo na naslednjega. Likovna kolonija, na prvi pogled prav takšna kot večina drugih, pa vendarle popolnoma drugačna. Na mizi namreč ni bilo barv, ampak steklenice vina in majhni krožniki s temnovijolično goščo.
Ena slika, eno vino
»Najljubši mi je akril, a vedno iščem nekaj novega, nov izziv. Če delaš samo z eno tehniko, hitro postane dolgočasno,« se nasmehne Jambrekova, ki je v sobotnem popoldnevu naslikala štiri vinorele. »Tehnika ni zahtevna, seveda pa potrebuješ nekaj izkušenj, kot pri vsaki drugi tehniki. Pomembno je, da pri eni sliki uporabljaš le eno vino, sicer dobiš povsem različne odtenke.«
Vinoreli so stara, a pozabljena mediteranska tehnika slikanja, umetniki in ljubiteljski slikarji pa jo v zadnjem desetletju ponovno odkrivajo, predvsem po zaslugi hrvaškega umetnika in pobudnika kolonije Ivice Kiša. »Te tehnike vas na akademiji ne bodo učili. Je del zgodovine umetnosti, ki pa ga niti mnogi zgodovinarji ne poznajo. Ko so začeli v 19. stoletju proizvajati industrijske barve, je tehnika vinorelov žal padla v pozabo.«
Kiš se je z vinoreli srečal še kot otrok. Vse do odrasle dobe je bil prepričan, da je to tehnika, ki jo učijo tudi na akademijah. Sam je študiral arhitekturo in ne likovne umetnosti, a je vinorele ustvarjal že v študentskih letih. Kasneje je ob nekem pogovoru z akademskimi slikarji, ko jim je pokazal svoje vinorele, ugotovil, da o tej tehniki ne vedo nič. Pred desetimi leti je začel prirejati kolonije in tehnika vinorelov se je začela širiti po Evropi. Pred petimi leti je prvo kolonijo priredil tudi v Adlešičih.
Vinorel potrebuje nekaj let, da »dozori«
Ko začne nastajati slika z vinom, so barve rožnatih in rdečkastih odtenkov. Čez nekaj ur postanejo toni vijoličasti, z leti pa bledijo in postajajo sivkasto rjavi. »Vinorel potrebuje dve, tri, morda celo štiri leta, da 'dozori',« dodaja Kiš. »Kar vinorelu daje trajnost, je tanin. Sčasoma izgublja svoj rdečkasti ton in preide v odtenke 'sepie', sipinega črnila, ki se prav tako s časom spreminja. Nekateri slikarji pravijo, da barva iz vina zato ne more biti kakovostna, jaz pa pravim, da ji prav to, da se spreminja, daje posebno kakovost. Kot je kakovost tudi v industrijskih barvah, ki se ne spreminjajo.« Kot doda hrvaški umetnik Denis Krašković, vinorel z leti ne izgubi kvalitete. »S časom zgolj pridobiva, zori, tako kot vino. Vsako vino pa ima drugačen ton, drugačen karakter.«
Tokrat so umetniki uporabili vino pankrt vinarstva Dolc iz Drašičev ter refošk vinarstva Kaligarič iz Cetor. Za nekaj požirkov vina najprej vlijejo v nizek krožnik in pustijo tri, štiri dni, da tekočina izhlapi. Ostane zgolj gošča. »Ni potrebnega več kot deciliter vina za eno sliko. Eno delo, ena vrsta vina. Takšno je pravilo. Res je zanimiva tehnika. Takšnega odtenka ne boste dobili z nobeno umetno barvo. Menim, da bodo ljudje tehniko vinorelov vse bolj odkrivali, saj je zelo enostavna,« pojasnjuje Kršković, medtem ko na belem listu obrise dobiva reka Kolpa.
Kiš želi s tovrstnimi dogodki predvsem povezati slikarje in vinarje. »Ideja je, da bi vsak vinar povabil dva, tri slikarje, ki bi ustvarjali z njegovimi vini, in bi imel na predstavitvah svojih vin tudi slike teh umetnikov. Tako bi poleg svojih vin promoviral tudi slikarstvo. In obratno, ko bo nekdo kupil takšno sliko, bo prav gotovo hotel poskusiti še vino, s katerim je slika nastala. Vsaka slika ima svojo zgodbo, tako kot vsako vino,« zaključi Kiš.
