Učenje o težavah, s katerimi se soočajo starostniki, je na jeseniški srednji šoli za dijake zdravstvene šole v lanskem šolskem letu dobilo povsem nove dimenzije. S pomočjo občinskih sredstev so namreč v šoli kupili simulator starosti. S pripomočki, ki jih namestijo na človeka, ta namreč dobi občutek, kako se počuti starostnik po 70. letu, ko nanj vplivajo degenerativne bolezni, ko ga pestijo okoreli sklepi, izguba vida, sluha in podobno. Kako poteka učenje z njegovo pomočjo, so dijaki 3. letnika omenjene šole predstavili v Splošni bolnišnici Jesenice.

Boleči sklepi, okrnjen vid in sluh

Jakob Kraigher, ki si je nadel pripomočke simulatorja, je na prvi pogled spominjal na robota. V simulator so bile odete njegove noge in roke ter trup in hrbet vse do ramen, gležnje so mu hromile uteži. Na glavo si je nadel še očala, s katerimi se mu je vid iz ostrega mladostniškega nemudoma spremenil v okrnjenega starejšega. V ušesa si je, da bi slišal kot 70-letnik, potisnil še čepke in se sprehodil po avli bolnišnice. Ker je hodil zelo počasi in okorno, je bilo sprva videti, kot da se je v vlogo starostnika dodobra vživel in da je rojen igralec. Da ni tako, nam je hitro pojasnil in ponazoril, da drugače z nadetimi pripomočki preprosto ne gre.

Ko je Jakob hodil po ravnem, je bilo njegovo gibanje sicer počasno in okorno, a homogeno. Hujše težave so se pojavile, ko se je po stopnicah povzpel iz pritličja v prvo nadstropje bolnišnice. Povratek je komajda zmogel ob pomoči palice in s trdnim držanjem za stopniščno ograjo, ob tem pa je glasno komentiral težko nalogo. »Težko je hoditi. Težko je videti, slišati, gibi so okoreli,« opisuje počutje z nadetim simulatorjem. »Najtežje je iti po stopnicah in sesti. Boli me vse, mišice, sklepi, ki so skorajda negibljivi. Ne morem se prikloniti, ne morem si zavezati čevljev,« našteva.

»Meni pa je bilo težje iti navzgor po stopnicah kot navzdol. Simulator sem si nadela med poukom in se sprehodila po celi šoli. Občutek še zdaleč ni bil prijeten,« priznava dijakinja Nina Klančnik. »Grozno se mi zdi, da se starostnik tako počuti v svojem telesu. Neprijetno mi je bilo tudi, ko sem se zavedala, kako težko se je gibati s tako okrnjenim vidom. Še daleč najbolj neprijetni pa so boleči sklepi. To je tegoba, ki bi se ji rada izognila, če se bo le dalo,« pravi dijakinja tretjega letnika.

Pomembno se je vživeti v starostnika

Tako Jakob kot Nina se strinjata, da je simulator za bodoče zaposlene v zdravstvenih poklicih zelo dober pripomoček. »Sama sem sicer že prej imela empatijo do starostnikov, saj vem, kako se počutijo, ko so hospitalizirani. Zdaj pa je moje sočutje še večje, ker poznam njihove popolnoma vsakdanje tegobe. Pa tudi pouk je s tem pripomočkom veliko bolj zanimiv,« pravi Nina Klančnik. Jakob Kraigher pa se je ob uporabi pripomočka začel zavedati, kako pomembno je že dovolj zgodaj misliti na starost in ohranjati zdrav življenjski slog z dovolj gibanja in ustrezno prehrano. »Dobro je občutiti na svoji koži, kar občutijo starejši, sploh za naš poklic,« priznava dijak jeseniške zdravstvene šole.

Da je simulator izvrsten učni pripomoček, poudarja tudi učiteljica teoretičnega in praktičnega pouka v Srednji šoli Jesenice Ljubica Ravnikar. »Odzivi nanj po uporabi pri pouku so odlični. Ko si ga dijaki nadenejo, se začnejo zavedati, kako pomembno je gibanje. S tem pripomočkom, ki prikaže, kako se počuti starostnik, pa jim je šlo vse to še toliko bolj v zavest,« opaža učiteljica, ki je pripomoček tudi sama preizkusila. »Zdrav življenjski slog z zdravo prehrano in dovolj gibanja lahko omili marsikatero tegobo. In na to je treba misliti že v mladosti, tudi v srednji in v osnovni šoli,« opozarja.