Kakšna šola bi bila šola brez ocen? Ali pa z ocenami zgolj ob koncu vsakega šolskega leta, ko bi jih vpisali v spričevala? Med učitelji v slovenskih osnovnih šolah je vse več takšnih, ki jih ostri tempo kontrolnih nalog in spraševanj spravlja v stisko. Tudi otroci so zaradi tega nedvomno v stiski – na drugačen, njim lasten, otroški način.
Kot alternativa številskemu ocenjevanju se v zadnjem času oblikuje iniciativa za »formativno spremljanje«. Ta je pred kratkim na posvetu v Laškem zbrala veliko množico učiteljev. V ogromni kongresni dvorani se jih je gnetlo okrog petsto iz vse Slovenije in Hrvaške.
Formativno spremljanje naj bi učiteljem omogočilo, da bi v sodelovanju z vsakim učencem na individualen način prepoznali, kje na premici pridobivanja znanja je, kje je startal in kje je njegov cilj. Ocena, sprva opisna, nato vendarle tudi številčna, naj bi bila individualizirana, prilagojena sposobnostim vsakega otroka. Ideja sicer ni nova – v tujini se razvija že več desetletij, v Sloveniji pa zadnjih nekaj let – a zveni revolucionarno. Dosegli naj bi »ocenjevanje, ki manj boli«.
Vendar imajo pedagoški strokovnjaki na formativno spremljanje tudi precej pripomb – od izrazito odklonilnih, češ da gre za metanje peska v oči, ker je tudi formativno spremljanje še vedno oblika ocenjevanja, do bolj blagih kritik, ki opozarjajo, da je določeno prisilo z ocenami treba ohraniti, sicer otroci ne bi bili motivirani za učenje. V Objektivu zato o tem objavljamo obširno temo z mnenji učiteljev, staršev in pedagoških znanstvenikov.
Preberite še: Ocenjevanje v šolah: »Učiteljica me je pohvalila.« »In koliko si dobil?« »Nič.«
