Likovni bienale v Benetkah, ki ga lahko (v želji po kljubovanju poplavam) ujamete zgolj še ta teden, se bo počasi umaknil svoji arhitekturni inačici – 23. maja prihodnje leto se bo v Benetkah odprl arhitekturni bienale, nad katerim tokrat bedi libanonsko-ameriški kustos Hashim Sarkis. Krovno temo največje arhitekturne razstave na svetu je osrediščil v vprašanje Kako bomo živeli skupaj?.
»Potrebujemo novo družbeno-prostorsko pogodbo. V kontekstu vse večjih političnih razhajanj in naraščanja gospodarsko-socialnih neenakosti pozivamo arhitekte, da si zamislijo prostore, v katerih lahko velikodušno sobivamo,« je povedal, sodelujoče arhitekte pa spodbudil, da v raziskovanje vključijo tudi druge strokovnjake, med njimi umetnike, gradbenike, politike, družboslovce, in državljane slehernike.
Glede na potrebe skupnosti
Na njegovo vprašanje se bo Slovenija odzvala s predstavitvijo fenomena zadružnih domov Skupno v skupnosti, ki sta jo arhitekta Blaž Babnik Romaniuk in Rastko Pečar zasnovala s kustosinjama Martino Malešič in Asto Vrečko. Avtorji izhajajo iz obdobja gradnje zadružnih domov po koncu druge svetovne vojne, ko je država v želji po preoblikovanju družbenih odnosov in gospodarstva na podeželju načrtovala 523 zadružnih domov, 144 pa so jih – tudi s prostovoljnim in udarniškim delom – zares zgradili.
»Zadružni dom je bil razmeroma velik objekt za različne namene. Imel je tako gospodarsko funkcijo, denimo za posojilnice in trgovine s kmetijskim materialom, kot družbeno vlogo, saj je bil prostor za sestanke in druženje. Zelo poudarjena je bila tudi kulturna vloga, saj je imel vsak dom svojo prireditveno dvorano, pa tudi knjižnico, tako da ni izostalo niti izobraževalno poslanstvo,« je pojasnil Babnik Romaniuk. Programsko kompleksen projekt zadružnega doma, ki je ustrezal potrebam skupnosti, je bi vsakič tudi previdno grajen, torej na ugodni legi, sončni in zaščiteni od vetrov, kjer je bil tudi prostor za trg in spomenik, skratka za zbiranje ljudi tako v prostoru kot zunaj njega.
Danes, ko se dostopnost do javnih storitev, kot so pošte in zdravstveni domovi, zmanjšuje, razlike med mestom in kraji, ki gospodarsko niso več tako pomembni, pa se povečujejo, so zadružni domovi še toliko bolj pomembni, opozarja arhitekt. Predstavitev v Benetkah bo tako kombinacija prikaza sedem desetletij starega zgodovinskega pojava in razmisleka, kako lahko danes vzpostavimo notranje javne prostore, ki bodo krepili pripadnost skupnosti. »Ne bo šlo le za historičen pregled, ampak za predstavitev, ki kaže, da so ti zadružni domovi ves ta čas kot prostor udejanjanja skupnosti uspešno obstajali in živijo še danes. Zanima nas, kakšna je lahko njihova prihodnost, tudi kot primer, kako skupnost vključiti v soodločanje o arhitekturi,« je dodal. Slovenski paviljon bo hkrati razstava in notranji javni prostor, kjer se bodo lahko avtorji projekta srečali z obiskovalci bienala.
Kot družina, kot planet
Kot je povedal komisar slovenskega paviljona Matevž Čelik Vidmar, je bil projekt Skupno v skupnosti kot eden od sedmih izbran prek javnega poziva, ki ga je izvedel Muzej za arhitekturo in oblikovanje, saj je najbolje odgovoril na vprašanje, kako bomo živeli skupaj »kot družina, kot skupnost, tudi prek meja, in navsezadnje kot planet«.
Slovenska nacionalna predstavitev bo, kot vsa zadnja leta, tudi tokrat v Arzenalu, ki ga obišče okoli 300.000 ljudi (na likovnem bienalu je številka še enkrat večja).
Zgolj najemu prostora bo ministrstvo za kulturo namenilo okoli 125.000 evrov, slabih 100.000 evrov pa ostane za produkcijo projekta, je včeraj pojasnila sekretarka s področja vizualnih umetnosti Judita Krivec Dragan.
