17. beneški arhitekturni bienale, največja svetovna predstavitev arhitekture, se danes odpira z enoletno zamudo, ki jo je povzročila epidemija. Nemara pa stopa krovna tema bienala, nad katerim bdi libanonsko-ameriški kustos Hashim Sarkis, zato še bolj v ospredje, razstavljalci bodo namreč iskali odgovore na vprašanje Kako bomo živeli skupaj? »Potrebujemo novo družbeno-prostorsko pogodbo. V kontekstu vse večjih političnih razhajanj in naraščanja gospodarsko-socialnih neenakosti pozivamo arhitekte, da si zamislijo prostore, v katerih lahko velikodušno sobivamo,« opozarja Sarkis.
Opolnomočenje lokalnih središč
Slovenija ponuja v odgovor fenomen zadružnih domov, ki ga predstavlja v projektu Skupno v skupnosti; zasnovala ga je kuratorska ekipa, ki jo sestavljajo strokovnjaki s področja arhitekture in umetnostne zgodovine Blaž Babnik Romaniuk, Martina Malešič, Rastko Pečar in Asta Vrečko. Izhajali so iz obdobja po koncu druge svetovne vojne, ko je Jugoslavija v želji po preoblikovanju družbenih odnosov in gospodarstva na podeželju načrtovala na tisoče zadružnih domov; od 523 načrtovanih jih je bilo na Slovenskem zgrajenih 330. Bogat arhiv, saj je projekt skrbno dokumentiral časopis Zadružni dom, med drugim priča, da so pri gradnji – tudi z množično mobilizacijo in prostovoljnim delom – sodelovali tako tehnični kadri, arhitekti in umetniki kot krajani, borčevske, ženske, mladinske organizacije…
»Zadružni domovi so skozi zgodovino povezovali lokalno skupnost, tam so bila zbiranja različnih društev, pa tudi zasebna slavja, v njih so bile – ali pa so še – pošte, kmetijske zadruge, trgovine… Vsak zadružni dom pa je imel vedno tudi kulturno dvorano, navadno s prostorom za predvajanje filmov, tako da so imeli ti domovi že v štiridesetih, petdesetih letih prejšnjega stoletja izobraževalno funkcijo, tam so med drugim predvajali obzornike, kasneje pa mnoge filme,« pojasnjuje umetnostna zgodovinarka Asta Vrečko. Ko se je agrarna reforma izpela, so se zadružni domovi iz svojevrstnih kmetijskih objektov ne nazadnje spremenili v kulturne, tako da so imeli posledično pomembno vlogo pri decentralizaciji kulture, opolnomočenju lokalnih središč…
Sooblikovanje skupnosti
Projekt Skupno v skupnosti pa ni samo historičen, opozarjajo avtorji, ki so se soočili tudi s stanjem zadružnih domov danes – tako v smislu njihove skrbno načrtovane arhitekturne zasnove kot aktualne družbene vloge. Preverjali so, koliko jih je ostalo v javni lasti in koliko jih je prešlo v zasebno, kot poročajo, je razveseljivo, da jih je izjemno malo porušenih.
»Zadružni domovi se s tipologijo svojih prostorov tako po eni strani razvijajo s skupnostjo, hkrati pa jo zato tudi sooblikujejo. Ravno zaradi fleksibilnosti teh notranjih javnih prostorov, ki pa ves čas ohranjajo svojo vlogo, je bil to pomemben projekt, ki je preživel do danes,« dodaja umetnostna zgodovinarka, da njihov manko lokalne skupnosti hitro prizadane. Tudi v času epidemije, ko je gibanje v notranjih javnih prostorih nadzorovano bolj kot kdaj prej, so bila ne nazadnje v zadružnih domovih organizirana testiranja in cepljenja, v primeru javnih nesreč so to tisti domovi skupnosti, kjer je na voljo pomoč…
Miza brez robov
Kako je torej videti slovenski paviljon, ki se tudi letos nahaja v stavbi Arsenale? Prostorsko instalacijo zaznamuje predvsem velika miza. »Njena funkcija je, da nas poveže, ob njej lahko spoznamo sogovornika, kaj preberemo, načrtno je ovalna, brez robov,« razlaga. Skoznjo gre več kot tristo stebričkov, ki ponazarjajo vsakega od zgrajenih zadružnih domov, nosijo tudi podatke o stanju, v kakršnem se posamezni dom nahaja.
Mizo, na kateri so nekatere njihove specifike predstavljene v maketni obliki, pokriva strop iz 523 prvotno načrtovanih stebričkov, »da bomo vsi pod isto streho«. Vrata, ki simbolizirajo svojevrsten vhod v paviljon, obenem služijo kot oglasna deska z informacijami o projektu, a tudi kot podlaga za video, ki je nastal v režiji Vida Hajnška. V njem je mogoče ujeti arhivske posnetke iz časa gradnje zadružnih domov, a še bolj ključni so intervjuji z aktualnimi uporabniki zadružnih domov – ti pričajo o njihovem življenju danes, jutri in pojutrišnjem…
