Zato se izziv separatizma v Kataloniji, kot se je oblikoval proti španski ustavi in zunaj njenega okvira, pri čemer se ne pusti do besede večini Kataloncev, ki nasprotujejo neodvisnosti, kaže kot izziv za Evropo in Evropejce. Ohranjati te vrednote v Kataloniji danes pomeni varovati odprto in demokratično Evropo, za katero se zavzemamo.
Španija je te vrednote uveljavila leta 1978, ko je ustvarila in ratificirala povsem demokratično ustavo. Ta zgodovinski dokument je podprlo skoraj 88 odstotkov volilcev na referendumu. V Kataloniji sta bili podpora in udeležba še večji: okoli 90,5 odstotka Kataloncev je bilo za novo ustavo.
Španija je tako ubežala dolgi in temni senci diktature ter postavila temelje za državo, ki sloni na vladavini prava, dandanes primerljivi z dolgo uveljavljenimi zahodnoevropskimi demokracijami. Spet so bile vzpostavljene svoboščine posameznika, za katere so se borili Španci različnih prepričanj in okolij, tudi Katalonci, ter na koncu zmagali. Navsezadnje je ustava iz leta 1978 omogočila inovativen in napreden odgovor na špansko ozemeljsko raznolikost, ko jo je obravnavala kot avtentično prednost, ki jo je vredno priznati in upoštevati. Štirideset let pozneje Pokazatelj demokracije (Democracy Index), ki ga objavlja britanski tednik The Economist, uvršča Španijo med 20 najpopolnejših demokracij sveta.
Sodobna Španija je druga najbolj decentralizirana država v Evropi in Katalonija uživa eno najvišjih stopenj regionalne samouprave na celini, z velikimi pristojnostmi v ključnih sektorjih, kot so mediji in javna komunikacija, zdravstvo, šolstvo in zapori.
Vendar se danes Katalonije ne povezuje le z ustvarjalnim duhom in zanimivimi pobudami, kvalitetami, ki jih širom po svetu občudujejo, ampak tudi s težko krizo, ki jo je povzročil enostranski prelom s španskim ustavnim redom, kar so storili regionalni separatistični voditelji jeseni 2017. Katalonski voditelji so prekršili vse zahteve in odločitve, ki jih je sprejelo ustavno sodišče. Izvedli so protiustavno »ločitev« zakonov od španske države, organizirali nezakonit referendum in oznanili, da nameravajo ustanoviti Katalonsko republiko.
Nobena država ne bo nikoli dovolila enostranske odcepitve ozemlja, ki je sestavni del njenega ustavnega reda. In noben demokrat ne sme podpreti poti, na katero so se podali separatistični voditelji, ki so dobili manj kot 48 odstotkov glasov od vseh oddanih na regionalnih volitvah. Njihovo goljufivo ponujanje neodvisnosti je med ljudmi podžgalo strasti in tudi s pomočjo namernega širjenja lažnih novic vzbudilo globok občutek krivice ter izzvalo konfrontacijo s preostalim delom Španije. Kje pa je bil glas tistih Kataloncev, ki so v večini in ki so nasprotovali neodvisnosti? Kje so bili njihovi glasovi? Kje je bil glas tistih Špancev, ki so zbegani opazovali neposredno teptanje svojih ustavnih zagotovil?
Moja vlada se je izkazala s tem, da je postavila na prvo mesto povečanje pravic in svoboščin. Mednarodne organizacije so prepoznale visoke standarde, ki smo jih postavili glede problemov, kot je enakopravnost spolov. Zato nikoli ne bomo pristali niti na najmanjše oviranje svobode izražanja. Predsednik generalitata Katalonije (katalonske pokrajinske vlade) je radikalni separatist, a nihče mu ne preprečuje, da ne bi mogel svobodno izraziti svojih pogledov, nihče ga ne ovira, da jih ne bi mogel zagovarjati v javnosti, kljub bolečini in škodi, ki jo separatisti povzročajo miroljubni koeksistenci v Kataloniji.
Podobno velja za separatistične lokalne občinske svete in vlade ter za združenja, ki podpirajo neodvisnost. Svoja mnenja lahko izražajo, kot želijo, pod pogojem, da se ne zavzemajo za kriminalna dejanja in da jih ne spodbujajo. Vsi Španci so enaki pred zakonom, ustava in demokracija pa sta realnosti, ki sta med seboj neločljivo povezani.
Pod špansko vladavino prava je sodna veja oblasti povsem neodvisna in njene odločitve lahko presojajo pristojne nacionalne in mednarodne institucije. Vlada spoštuje in izvršuje vse odločitve sodišč. To vključuje sodbo vrhovnega sodišča proti devetim separatističnim voditeljem, obtoženim nezakonitih dejanj, ki so jih izvedli jeseni 2017. V tem primeru je sodišče opravilo svoje delo zelo transparentno: ves sodni proces je televizija neposredno prenašala.
Odzivi na sodbo vrhovnega sodišča so bili povsem različni: medtem ko so bili nekateri prepričani, da je bilo preveč popustljivo, ko je izreklo zaporne kazni, dolge od devet do trinajst let, so drugi organizirali demonstracije proti sodbi. Medtem ko so nekateri med temi protestirali mirno, so si drugi dovolili veliko nasilja.
Pravica do protestov in stavk je eden temeljnih stebrov naše demokracije in povsem spoštujem te katalonske državljane, ki so mirno izvajali to svojo pravico. Toda organizirana in namerna nasilna dejanja, ki so se dogajala po Kataloniji v zadnjih tednih, so nekaj povsem drugega in nikakor ne odražajo duha strpnosti in gostoljubnosti, ki naj bi prevladal v regiji.
Nezakonita prizadevanja, da bi prišlo do katalonske neodvisnosti, so sledila programu, ki je v današnji Evropi zelo znan. Vodijo prek spletnih laži, katerih tkivo tvorijo lažne novice in viralna sporočila, njihov namen pa je, da razburijo desničarske skrajneže in sovražnike evropske integracije. To je podobna pot, na katero so se podali marsikje drugod in ki deli družbo s tem, da izkorišča retoriko reakcije, da bi spodbujala polarizacijo in konfrontacijo.
Nedavno so voditelji tega gibanja, kot je predsednik glavnega separatističnega združenja, izjavili, da je nasilje lahko nujno, da bi njihova zahteva po samostojnosti vzbudila več pozornosti. Toda če naj se kar koli naučimo iz evropske boleče in krvave zgodovine, je to, da politične ambicije nikoli ne smejo upravičevati poseganja po nasilju, še manj pa normalizacijo nasilja kot političnega sredstva.
Moja vlada se je na ta izziv odzvala mirno in v skladu z načelom sorazmernosti. Trdno sem prepričan, da je v zadržanosti in zmernosti naša moč. Hitro pa smo se odzvali tedaj, ko je bilo treba vzpostaviti mir in stabilnost v prid katalonskim državljanom, ki kot večina zavračajo sedanjo nestabilnost in brezizhodno situacijo. Delovali smo previdno, da bi kar najbolj zmanjšali tveganje, ki ga prinašajo sedanji trenutki napetosti. Ne smemo pa pozabiti na zgledna prizadevanja in pogum katalonske policije ob podpori nacionalne policije, da bi ohranili red in mir v času, ko so voditelji regije neprikrito omalovaževali zakone.
Prav absurdno in paradoksalno je videti predsednika generalitata, kako brez težav dopušča nasilje, medtem ko kritizira policijo, ki mu je podrejena, ko opravlja svojo dolžnost. To je tudi velika napaka. Pozval sem ga, naj jasno obsodi vse nasilje in naj vzpostavi dialog s tistim delom Kataloncev, ki nočejo neodvisnosti, ter s strankami, ki niso separatistične. Začeti mora delovati kot predsednik vseh Kataloncev, ne pa le kot predsednik tistih Kataloncev, ki imajo podobna politična stališča in prepričanja kot on.
Ne bom dovolil še enega skrajno nacionalističnega izbruha, ki ga hranijo izmišljene zgodbe, polne laži, saj bi to spodkopalo špansko demokracijo, za katero so si morali naši državljani in institucije močno prizadevati. V razpravah o prihodnosti Katalonije je na dnevnem redu le ozdravljenje in koeksistenca katalonskega ljudstva in družbe, ne pa neodvisnost. Naš glavni izziv je zagotoviti, da bi vsi razumeli in sprejeli resnico, da unilateralna pot v neodvisnost predstavlja neposredno žalitev temeljnih demokratičnih načel.
V tem trenutku sta zadržanost in zmernost nujni. Delovali pa bomo z vso odločnostjo in nepopustljivostjo, kadar bosta nujni, da bi branili mirno koeksistenco, toda tudi z uvidom, da imamo priložnost za nov začetek. Nikoli nisem bil proti dialogu, če sta obe strani pripravljeni delovati znotraj okvirov ustave in zakonov. Nočem biti voditelj »naših« proti »drugim«. Moje delo je, da vsem Špancem služim enako.
Obstaja več področij dialoga, ki ga je mogoče začeti, če bodo separatistični voditelji opustili svojo unilateralno pot. Lahko govorimo drug z drugim in se poslušamo brez groženj in omalovaževanja. Vem, da obstajajo odprte rane, bolečina in frustracije. A kljub temu je tu priložnost za upanje, pri čemer je treba uvideti in priznati, kaj vse smo zgradili skupaj, in misliti na to, kaj lahko storimo – skupaj, da bi povečali blaginjo vseh naših državljanov. Da bi se to uresničilo, se morajo separatistični voditelji vrniti na teren ustave in spoštovati vladavino prava.
Moja vlada je Španijo postavila za avantgardo v procesu evropske integracije in na frontno črto boja z največjimi globalnimi izzivi. Zavezani smo h krepitvi in širjenju pravic in svoboščin ter k boju proti neenakostim. Ti cilji presegajo nacionalistično vizijo, mi pa potrebujemo Katalonijo in katalonsko družbo, da bi nam jih pomagala doseči.
Pedro Sanchez je predsednik španske vlade.© Project Syndicate, 2019
