Z retrospektivo kubanskega filma se letos na 30. Ljubljanskem mednarodnem filmskem festivalu (Liffe) poklanjajo 60. obletnici ustanovitve Kubanskega inštituta za filmsko umetnost in industrijo, do katere je prišlo slabe tri mesece po vstopu revolucionarnih sil v Havano. Pri izboru filmov za retrospektivo je po besedah programskega direktorja festivala Simona Popka pomembno vlogo igrala dostopnost oziroma kakovost digitaliziranih kopij kubanskih filmov, saj "pri njih digitalizacija še počasneje poteka kot digitalizacija jugoslovanskih klasik". Tako je bil Popek za prvo celovitejšo retrospektivo kubanskega filma pri nas primoran izbirati med filmi, ki sploh so na voljo.
Pri izboru se je odločil za filme, ki so nastali do propada Sovjetske zveze, ki je svoj čas izdatno financirala kubansko gospodarstvo. Kot primer tipične socialistične koprodukcije je Popek omenil film Jaz sem Kuba gruzijskega režiserja Mihaila Kalatozova iz leta 1964, ko je bil kubanski film še povsem v povojih. Med snemanjem filma so po Popkovih besedah tamkajšnje prebivalstvo hkrati izobraževali o filmski umetnosti. Zlata leta je kubanski film doživel v poznih 60. in zgodnjih 70. letih minulega stoletja. "Zanimivo je, da je imel ICAIC svojevrstno avtonomijo. V kubanskih filmih je bila dovoljena kritika vsakdanjega življenja v socializmu, največkrat pa so bili to zelo duhoviti filmi," je Popek povedal za STA.
V nabor je programski direktor uvrstil tudi filma, nastala po padcu vzhodnega bloka, ko so se Kubanci začeti ozirali po svetu v iskanju koproducentov. Eden od njiju je še danes mednarodno eden najuspešnejših filmov iz te države, Jagode in čokolada Tomasa Gutierreza Alee in Juana Carlosa Tabia, ki si je prislužil nominacijo za tujejezičnega oskarja. Ob celovečercih bo retrospektiva postregla še z izborom kratkih filmov Santiaga Alvareza.
Poseben program bo posvečen tudi letos preminuli belgijsko-francoski režiserki Agnes Varda. V Sloveniji so ji zadnjo večjo retrospektivo namenili v 90. letih v Slovenski kinoteki. Režiserka je v karieri ustvarila več kot 50 kratkih, dokumentarnih in celovečernih filmov tako za televizijo kot velika platna, pripravila je tudi razstave svojih fotografij in umetniške instalacije. V svojih delih je v ospredje postavljala dokumentaristični realizem, feminizem in družbeno kritiko.
Retrospektiva bo med drugim ponudila njen zadnji avtobiografski dokumentarni film Agnes o Vardi, ki je premiero doživel tik pred režiserkino smrtjo na letošnjem Berlinalu, ter njen prvenec iz leta 1955 z naslovom Vas na obali. Prav tako bo na programu nekaj njenih najbolj znanih filmov, kot so Cleo od 5 do 7 (1962), Sreča (1964) ter Brez strehe in zakona (1985).
Kot osrednji gost je na 30. Liffu napovedan kultni ameriški filmar italijanskih korenin Abel Ferrara, katerega prisotnost na festivalu bo po Popkovih besedah »razburkala našo cinefilsko sceno«. Liffe bo 13. novembra uvedla prav projekcija njegovega zadnjega filma Tommaso, ki ponuja iskren režiserjev portret. Ferraro v njem igra Willem Dafoe.
Ob Tommasu bodo na sporedu še trije filmi Ferrare - eksplotacijski film posilstva in maščevanja s tedaj 17-letno Zoei Tamarelis v glavni vlogi Angel maščevanja (1981), znanstvenofantastična grozljivka o vesoljskih klonih Tatovi teles (1993), znan kot prvi film Ferrare v produkciji velikega studia, ter režiserjev vpogled v intelektualni svet Piera Paola Pasolinija iz leta 2014 z Dafoeom v glavni vlogi.
