Ko obiskovalec vstopi v knjižnico frančiškanskega samostana v Novem mestu, mu zastane dih. Dragocene inkunabule oziroma prvotiski, pa kodeksi in druge knjige, skupaj jih je v treh prostorih več kot 22.000, obiskovalca popeljejo nekaj stoletij v preteklost. Denimo 550 let nazaj, ko so v Novo mesto prišli prvi frančiškani in s seboj prinesli staro knjigo mašnih napevov, ki šteje že 601 leto. Ker se zavedajo njene dragocenosti in pomena, je danes ne primejo v roke brez rokavic. Večina knjig je sicer iz 18. in 19. stoletja, ko so frančiškani skoraj 130 let vodili novomeško gimnazijo in so jih nabavljali za potrebe gimnazijcev, pojasnjuje gvardijan Tomaž Hočevar.
Za plačilo dobili nekaj kilogramov mesa
Zgodba novomeških frančiškanov se začne z migracijami na Balkanu. Ko so Turki leta 1461 osvojili Bosno, so zlasti mladi frančiškani pobegnili v krščanske dežele, med drugim so prišli tudi v Belo krajino na območje današnjega Gradca, kjer so ustanovili samostan. Osem let kasneje so Turki vpadli na območje Bele krajine, samostan požgali in frančiškani so spet pristali na begu. Prišli so v Novo mesto, ki je bilo takrat precej bolj utrjeno. »Dobrih sto let staro mesto takrat ni imelo stalnih duhovnikov. Zato je zelo potrebovalo nekoga, ki bi prevzel duhovno oskrbo meščanov,« pripoveduje Mitja Sadek, direktor Zgodovinskega arhiva Ljubljana.
»Frančiškani so se sredi 18. stoletja ponudili, da bodo vodili gimnazijo in osnovno šolo, po drugi strani pa jih je to obvarovalo pred ukinitvijo,« nadaljuje Sadek. Ko je namreč Jožef II. v 18. stoletju ukinjal samostane, frančiškanov prav zato, ker so vodili šolstvo in bili družbeno koristni, ni ukinil. Za šolstvo v mestu so skrbeli za sila skromno plačilo – 300 goldinarjev na leto ter vsak teden »dvanajst funtov govedine« (dobrih šest kilogramov).
Z mestom cveteli in trpeli
Skupaj z mestom so preživljali tudi številne požare, bolezni, obe svetovni vojni. »Lahko bi rekli, da so v teh 550 letih z mestom cveteli in trpeli. Tu so obstali predvsem zato, ker so živeli za ljudi in z njimi ter tako dosegli bistvo svojega obstoja v mestu. Novo mesto bi bilo danes brez frančiškanov bistveno drugačno,« je prepričan Sadek.
Frančiškani poleg knjižnice hranijo tudi izredno bogat arhiv. V njem je, denimo, pet frančiškanskih kronik oziroma zvezkov zgodovine samostana (in mesta) od leta 1469 pa do danes. Uničujoč požar je leta 1664 uničil celotno mesto, tudi samostan in knjižnico, a najbolj dragocene knjige so bile v železnih zabojnikih in tako obvarovane pred ognjem.
Pred 550 leti je v Novo mesto prišlo osem frančiškanov, v času vodenja šolstva jih je bilo tudi do 30. Danes v samostanu živijo štirje. Pater Tomaž Hočevar je gvardijan, predstojnik samostana. Pater Peter Vrabec je eksorcist ali po domače izganjalec hudiča. Menda ima ogromno dela, k njemu prihajajo tudi ljudje iz sosednjih držav. Pater Marko Novak skrbi za duhovno oskrbo bolnikov v novomeški bolnišnici, pater Krizostom Komar pa je župnik in ekonom za župnijo.
A četudi je v samostanu še vedno močno prisoten duh preteklosti, gredo med ljudmi zelo priljubljeni bratje frančiškani s časom naprej. Ni jim tuja sodobna tehnologija, uporabljajo družabna omrežja, eden redno obiskuje fitnes, ob posebnih priložnostih pa odprejo tudi vinsko klet. Vino sicer danes kupujejo, nekoč pa so ga pridelovali sami. Na vrtu pridelujejo zelenjavo, le pri kuhi jim pomaga ženska roka.
Na januarski simpozij povabili tudi papeža
Letošnjo 550-letnico obeležujejo že vse leto, začetek vrhunca praznovanja pa je bil v nedeljo, ko je mašo daroval nadškof in ljubljanski metropolit Stane Zore. Šestega novembra sledi simpozij o prvem stoletju frančiškanov v mestu ob Krki z odprtjem razstave, praznovanje pa bodo sklenili s sveto mašo 6. januarja, ki jo bo daroval novomeški škof Andrej Glavan.
Kot pravi gvardijan Tomaž Hočevar, bo škof pri maši prebral tudi papeževo pismo. Novomeški frančiškani so namreč papeža Frančiška korajžno povabili na januarski simpozij. Odgovoril je z blagoslovom. Odbor za promocijo kulturne dediščine Novega mesta želi v počastitev visoke obletnice postaviti tudi kip frančiškana z rastočo knjigo, ki sicer še nastaja.
