V tihih samostanskih hodnikih se prikrade čuden občutek strahospoštovanja. Saj gre vendar za samostan, in to celo moški! Občutek vztraja tudi med skupinsko molitvijo bratov frančiškanov, s katero se ob 7. uri začne njihov delovni dan. Med mašo, ki uro kasneje v cerkev sv. Lenarta privabi kakšna dva ducata vernikov, pa vendarle začne bledeti. Da je bil povsem nepotreben, je jasno takoj, ko kaplan in bolniški kurat, pater Marko Novak na mizo v obednici postavi lonec prave kave. Torej, tudi frančiškani so kofetarji. »O, seveda,« pravi in povabi k zajtrku. Na mizi so domač sir, maslo, marmelada, kruh, sadje. Kot majhna družina si sproščeno ob klepetu »privežejo dušo«.
Prva ljubezen brata Boštjana
Za mizo običajno sedijo štirje, a je bil v času našega obiska ekonom in župnik, pater Krizostom Komar na dopustu, kaplan in eksorcist, pater Peter Vrabec pa v Medžugorju. Okrnjeno zasedbo je dopolnil brat Boštjan, ki je bil tiste dni v novomeškem samostanu na tritedenski »preizkušnji«. Vprašamo ga po prvih vtisih. »Ja, krasno,« je dejal. »Veste, to je bila moja prva ljubezen. V tistem letu, ko sem se odločal, sem tukaj preživel dva, tri konce tedna. Spomnim se trenutka, ko sem stopil na dvorišče in me je pater peljal do vhodnih dvoriščnih vrat. Bila so tista stara vrata, ki zaškripajo, ko se odprejo. In ko sem prestopil prag, sem prav začutil: To je to. Čeprav tu nisem poznal nikogar.«
Večina frančiškanov pri nas po vstopu v skupnost konča teološko fakulteto, mnogi med njimi so duhovniki, profesorji. Brat Janez Papa se je v letih mladostniškega iskanja videl v različnih vlogah, od profesorja matematike do družinskega človeka. A že po opravljeni maturi se je njegova pot razjasnila. Pa vendar, kaj, če si po vstopu premisliš? Vstopanje z začasnimi zaobljubami traja od treh do devetih let, pojasni. »To je več kot dovolj časa za dokončno odločitev. Da torej vidiš, ali si za skupnost, in da tudi skupnost vidi, ali si primeren zanjo, ali lahko dovolj doprineseš.«
Živijo od darov ljudi
Frančiškani so močno zaznamovali zgodovino Novega mesta in z meščani spletli trdno vez. V 16. in 17. stoletju je bila njihova lekarna nekakšen motivator po požarih opustošenega mesta, vodili so tudi novomeško gimnazijo od njene ustanovitve leta 1746 do leta 1870. »Seveda imamo klavzuro, pa svojo zasebnost, a smo tako in drugače povezani z ljudmi, najprej prek župnijske pastorale, vodimo tudi duhovne vaje, romanja, zakonske skupine, veliko delamo z mladimi, pater Marko spoveduje tudi sestre in vsak dan obiskuje bolnike v novomeški bolnišnici. Vsak čas pač prinaša neke svoje potrebe in nanje se odzivamo.«
Frančiškani so zavezani k uboštvu, življenju brez lastnine, pomoči ljudem v stiski. Razen manjšega vrta, na katerem pridelajo nekaj zelenjave, novomeški samostan tako nima posesti, s katero bi se preživljal. »Živimo od tega, kar delamo, in od darov ljudi. Pogosto nam prinesejo jajca, kruh, kar koli. To je tudi eden od vidikov, zakaj smo tako odprti, kajti od tega je tudi odvisno, kako bomo živeli.«
Zaradi polne zasedenosti skozi leto je teden poletnega dopusta dobrodošel. Pater Janez se je namenil na Kolpo. »Da se malo umiriš, nimaš teh rednih obveznosti, pa telefone lahko pustiš bolj ob strani.« A roko na srce, predstava frančiškanskega redovnika na plaži ali v kanuju, v njegovem preprostem temno rjavem habitu, opasanem z vrvjo, nam nikakor ne pride pred oči. »No, saj tudi doma ne nosimo redovne obleke ves čas, še posebej ne v tej vročini,« se nasmehne.
Tudi za šport ni časa, pravi. Morda le za krajši nedeljski sprehod po mestnih gozdovih. »Pozimi, kakšno nedeljo popoldne, radi na televiziji pogledamo smučanje, navijamo za Tino Maze in seveda za naše smučarske skakalce.« Kaj pa računalniki? Sodobne informacijske tehnologije, socialna omrežja in podobni sodobni izumi? Dvajset minut na dan imajo na voljo za internet, pove brat Janez. Moj začuden pogled ga očitno zabava. »Ah, saj se šalim,« se nasmeji. »Brez računalnika sploh ne gre. Sam skrbim za našo spletno stran, to je danes nuja. Če je nimaš, te ni. Urejam še naše glasilo, sem tudi tajnik province, tako da je kar precej birokratskega dela.«
Molitvenik umirajočega vojaka
V provinci, ki obsega Slovenijo, je 86 frančiškanov, od tega jih enajst deluje v Ameriki, Avstraliji in Francoski Gvajani. V Novo mesto so frančiškani, umikajoč se pred Turki, iz Bosne prek Karlovca in Metlike prišli leta 1469. Ker meščani niso imeli stalnega duhovnika, so jih sprejeli odprtih rok in jim dali prostor v zavetju reke, takrat še na obrobju mesta, danes pa v samem središču. Novomeški samostan, ustanovljen tri leta kasneje, je tako najstarejši konstantno delujoč frančiškanski samostan pri nas, po Sloveniji jih je še dvanajst.
Pečat, ki so ga izobraženi frančiškani s svojim življenjem, lekarniško in profesorsko dejavnostjo dali mestu ob okljuku Krke, je viden tudi v njihovi knjižnici z več kot 20.000 knjigami. Najstarejšo, gradual s srednjeveškimi notnimi zapisi, staro skoraj šest stoletij, so s seboj prinesli ob prihodu v Novo mesto. Zaradi redkosti ima posebno vrednost več kot trideset inkunabul, knjig, natisnjenih pred letom 1500. Mnoga dela s seboj nosijo tudi pretresljive zgodbe. Denimo za otroško dlan velik, ročno pisan molitvenik, ki ga je neki frančiškanski pater prejel od umirajočega vojaka na fronti med 1. svetovno vojno. Obiskovalcem pokažejo tudi več primerov faksimil s slovensko besedo, od Dalmatinove Biblije do Trubarjevega Abecednika in Katekizma. Posebno mesto na policah ima original Valvasorjeve Slave vojvodine Kranjske. Gradiva je veliko, zdaj jih čaka pomembno delo, priprava kataloga v elektronski obliki, doda brat Janez.
Telefon mu zvoni skoraj ves čas našega obiska. Tudi v tihi samostanski knjižnici. Odprtost ima pač svojo ceno.
