Verjetno najbolj znan izmišljeni jezik je esperanto, ki je bil ustvarjen z namenom, da bi vsem ljudem omogočil enakopravno sporazumevanje – ker esperanto nikomur ni materinščina, bi se ga morali vsi naučiti, s čimer bi se izničila prednost tistih, ki jim je angleščina materni jezik. Alternativa čedalje močneje prevladujoči angleščini se ni nikoli zares uveljavila: esperanta se uči le nekaj zanesenjakov, angleščina pa je medtem prerasla v nekakšen univerzalen jezik.
Nekoliko manj visokoleteč cilj so si zadali ustvarjalci medslovanščine, jezika, ki naj bi omogočil lažje sporazumavanje Slovanov. Medslovanščina (ali interslovanščina) je jezik, ki je začel nastajati pred približno poldrugim desetletjem in je namenjen sporazumevanju pripadnikov slovanske jezikovne družine. Ustvarjalci medslovanščine so izhajali iz teze, da so slovanski jeziki med seboj tako podobni, da lahko vsak Slovan brez dodatnega učenja za silo razume besedilo, zapisano v drugem slovanskem jeziku. Slovnica medslovanščine temelji na starocerkvenoslovanščini, jeziku, ki sta ga v 9. stoletju oblikovala misijonarja Ciril in Metod. Snovalca medslovanščine, Vojtech Merunka, češki profesor računalništva in Jan van Steenbergen, nizozemski jezikoslovec, sta pri ustvarjanju jezika iskala največji skupni imenovalec prek ducata slovanskih jezikov. Medslovanščina tako ni zgolj nekakšna različica ruščine ali slovenščine, opozarjata avtorja, pač pa preplet lastnosti slovanskih jezikov. »Medslovanščino bi lahko uporabljali vse od Sibirije do Slovenije,« sta prepričana njena snovalca. O tem, kako dobro govorci slovenščine razumemo pisano besedo medslovanščine, lahko preverite na tej povezavi.
Medslovanščina bo zaživela v filmu
Uporabnost medslovanščine je prepoznal Vaclav Marhoul, češki režiser, ki je po knjižni predlogi iz leta 1965 letos posnel film The painted bird, ki pripoveduje zgodbo dečka romskega (ali judovskega, avtor glede tega ni specifičen) porekla, ki je med drugo svetovno vojno izpostavljen nasilju in okrutnosti prebivalcev neke vasi v neimenovani vzhodnoevropski državi. Avtor romana, Jerzy Kosinski, Američan poljskih korenin, se je posebej potrudil, da ni nikjer omenil, za katero državo gre. Pri prenosu zgodbe na filmsko platno so se ustvarjalci znašli v zagati: kako skozi jezik občinstvu ne izdati, za katero državo gre? »Seveda nisem želel, da bi prebivalci te vasi govorili ukrajinsko ali poljsko ali rusko. Ti ljudje so (v filmu) zares slabi in nikakor nisem želel s tem povezati katerega od narodov,« pojasnjuje Marhoul. »Nato sem poguglal 'slovanski esperanto',« nadaljuje in presenečeno dodaja, da je našel veliko zadetkov. Seznanil se je z medslovanščino in jo uporabil kot jezik, ki ga govorijo njegove filmske osebe.
Izmišljeni jeziki v umetnosti
Umetno ustvarjeni jeziki so pogosteje kot v resničnem življenju govorjeni v filmskih in knjižnih fantazijskih svetovih. Ustvarjalci domišljijskih svetov pridih avtentičnosti izmišljenim likom pogosto dodajajo z umetno ustvarjenim jezikom, ki ga v resnici ne uporablja nihče, a gre kljub temu za polno funkcionalen jezik. Takšen je denimo jezik dothraki, jezik ljudstva, ki ga poznajo gledalci serije Igra prestolov. Dothraki je pri gledalcih pritegnil precej zanimanja, nekateri med njimi so se jezika celo naučili. V jezikoslovnih krogih dothraki velja za enega najbolj prepričljivih umetno razvitih jezikov, mednje pa sodijo tudi vilinski jeziki J. R. R. Tolkiena, pisatelja in filologa, ki velja za velikega mojstra kreiranje fantazijskih svetov in njim pripadajočih jezikov.
