V Sloveniji je zgolj okoli sto zanesenjakov, ki bodo brez težav razumeli naslovno vprašanje – Ali se smejiš? – zapisano je namreč v esperantu. A drugi nismo v prevelikem zaostanku, za dovolj dobro raven sporazumevanja v esperantščini bi namreč potrebovali zgolj okoli 150 učnih ur. Če preverimo uradne podatke, po katerih potrebujemo za standardno znanje nemščine 2000 ur učenja, angleščine pa kakšnih 500 manj, vidimo, da res ne gre za pretežek jezikovni zalogaj. »Esperanto je zamišljen kot planski jezik, ki naj bi bil karseda pravilen. Izjem nima, zato je tudi zelo lahko naučljiv,« pripoveduje dr. Simona Klemenčič z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša, ki se je esperanta naučila že v sedmem razredu na 14-dnevnem dopisnem tečaju, pred kratkim pa je izšel tudi njen učbenik esperantščine. Ker so lektorat esperantskega jezika na Filozofski fakulteti zaradi krčenja finančnih sredstev nedavno ukinili, bo služil udeležencem tečajev in samoukom, uporabljajo pa ga tudi za predstavitev enega od planskih jezikov (esperantistom ni ljuba oznaka umetni jezik) pri pripravah na tekmovanja iz lingvistične logike.
Lahek le za Evropejce
Glede na to, da je skladnja esperanta pretežno slovanska, besedišče pa v največji meri romansko ter deloma germansko, nas je zanimalo, ali se ga z lahkoto naučijo tudi denimo Azijci in Afričani. Navsezadnje je esperanto zrasel na nekoliko romantični nadnacionalni ideji o povezovanju vseh ljudi brez jezikovnih preprek. »Če ste govorec enega od evropskih jezikov in želite govoriti esperanto, je dovolj, da se naučite šestnajstih pravil. Za govorce bolj oddaljenih svetovnih jezikov, denimo mandarinske kitajščine, je stvar mnogo težja,« se z nekoliko problematično evrocentrično usmerjenostjo esperanta strinja tudi Klemenčičeva.
Seveda pri esperantu ne gre za edini poskus planskega jezika, temveč le za najuspešnejšega, saj ga govorijo v okrog 120 državah, ima približno 1000 rojenih govorcev, ki se ga učijo od rojstva, in je drugi jezik za 100.000 do 2,000.000 ljudi – podatki so zelo različni. »Obstajajo jeziki, ki poskušajo biti svetovni, torej pisani za govorce vseh jezikov, eden takih je denimo lojban (ložban). Je pa seveda toliko težji, samo za besedico in imajo menda dvajset različnih izrazov,« dodaja sogovornica.
Realistični idealisti
Večkrat so se pojavili tudi predlogi, da bi esperanto postal eden od uradnih jezikov Evropske unije. »Stališče evropske komisije je, da je za multikulturnost EU dobro, da se ljudje učijo tujih živih jezikov, ker se hkrati učijo o kulturi govorcev tega drugega jezika, kar je teoretično zelo lepo. V praksi pa se vsi učimo angleško, vsi drugi jeziki in kulture pa se zanemarjajo,« pojasnjuje Klemenčičeva. Vsak naravni jezik kot mednarodni sporazumevalni jezik je problematičen, se strinja, saj za seboj prinese določeno kulturo, ideologijo in ekonomijo.
Ne vztraja slepo pri tem, da je v času prevlade angleščine znanje esperantščine eno najbolj praktičnih, rada pa pove, da število govorcev vseh planskih jezikov vseskozi narašča. Celo svet umetnosti, denimo filmske, pozna svoje jezike, recimo klingonščino iz Zvezdnih stez. »Ljudem enostavno ni všeč vloga, ki jo zavzema angleščina, in iščejo alternative. Sama upam, da se bo esperanto morda uveljavil vsaj kot jezik znanosti, odličen bi bil tudi za pravna in politična besedila. Ni treba, da si fanatičen idealist, ki misli, da bomo zagotovili mir na svetu, če bomo vsi govorili isti jezik. A lahko si realističen idealist, tak, ki misli, da se je vredno potruditi za spremembe,« sklene.
