Naslov predstave dovolj jasno nakazuje njeno snov, četudi gre bolj kot za dejanske pogovore za odrski »dialog« med izvajalci, ki se izmenjujejo v pripovedovanju (ljubezenskih) legend, povesti in anekdot, opisujejo različne ljudske navade (nekakšen okvir dajejo celoti opisi tradicionalne albanske poročne folklore) in ljubezenske vraže, ne manjkata niti ščepec Božanske komedije ali povzetek zgodbe Črtomirja in Bogomile; povedano hkrati igralsko »ilustrirajo«, podlagajo z živo glasbeno spremljavo (h kateri največ prispeva Zvezdana Novaković) ter humorno komentirajo, včasih pa celo urežejo kakšno poskočno. Drugo vprašanje je, kaj se iz vseh teh drobcev, ki se ljubezni dotikajo bolj posredno, res sestavi – če to prostodušno prepletanje vsebin in motivov na trenutke deluje precej posrečeno (med enakomerno porazdeljenimi igralskimi prispevki po izrazni moči izstopata Srđan Grahovac in Krist Lleshi), daje kdaj drugič vtis, kot da bi šlo za predstavitev dosežkov nekakšne počitniške gledališke delavnice; ta občutek se še okrepi v drugem delu, ko sodelujoči ponudijo revijo paritvenih obredov živalskih vrst (od jelenov do ptičev in kitov), za dobro mero pa dodajo še postavljaške plese samcev homo sapiensa.
To živahno oponašanje favne omogoči nekaj komične sprostitve, vendar poanta tega početja na koncu ostaja meglena: ni povsem jasno, ali gre za preproste biologistične vzporednice, po katerih s(m)o tudi ljudje zgolj živali (in je torej »ljubezen« le iluzija pritiskov nagona), ali pa naj bi ljubezen nasprotno razumeli kot nekakšno ves svet prežemajoče gibalo, o katerem je navsezadnje vredno ustvarjati celo gledališke dogodke. Čeprav se dozdeva, da bi želela predstava prej izbrati drugo možnost, je navkljub svoji mestoma ironični distanci do različnih (družbenih) stereotipov vsaj v celoti gledano preozka in tudi pretirano konvencionalna, saj naposled namesto premisleka vrste obrazov ljubezni ponudi predvsem zastarelo delitev na moške, ki počnejo različna junaštva, pred poroko pa ves teden popivajo, ter ubogljive ženske, ki se posvečajo gospodinjskim opravilom, vrhunec svojega poslanstva pa dosežejo s tem, da se žrtvujejo za doseganje »višjih« (moških) ciljev. Povedano drugače, v sicer povsem zanimivo zasnovani predstavi umanjka ustrezno poglobljena (vsebinska in tudi uprizoritvena) urejevalna misel, ki bi iz več kot treh ur »pogovorov« naredila kaj več kot neobvezen klepet.
