Gospa z morja: Ko ženska spozna, da v moškem ni rešitve
Ibsenova simbolistična drama Gospa z morja se zdi vsaj na površni pogled trdno zasajena v prostor in čas skandinavskega podeželskega mesteca ob koncu 19. stoletja, kamor pridih živahnosti širnega sveta zanesejo le poletni dopustniki ter občasni prihodi ladij, sicer pa so tamkajšnji prebivalci vpeti v enolično vsakdanjost, nekam med nelagodno sprijaznjenost in rahlo nejasna hrepenenja po nečem drug(ačn)em. Ta skorajda čehovljanska krajina pa v aktualni postavitvi režiserja Tina Grabnarja v ljubljanski Drami zaživi v izrazito sodobni podobi, ki jo je pod povrhnjico družinskih odnosov ter ljubezensko-eksistencialnih dilem mogoče razumeti tudi kot dramo o osebni preobrazbi in osvoboditvi. Ta razsežnost se seveda najbolj neposredno odraža v naslovni junakinji Ellidi (Pia Zemljič), razpeti med rutino družinskega življenja, ki ga kot »nadomestna« žena in mati nikoli ni zmogla zares sprejeti za svoje, ter »klicem divjine«, zgoščenem v spominu na bežno, vendar »usodno« mladostno srečanje s tujcem (Klemen Janežič), ki se zdaj vrača po obljubljeno; toda vsaj do določene mere jo je mogoče zaznati tudi pri mlajših ženskih figurah, njenih pastorkah Boletti (Tina Vrbnjak) in Hildi (Doroteja Nadrah), ki ob druženju z družinskim znancem Arnholdom (Rok Vihar) in prostodušnim mladcem Lyngstrandom (Luka Bokšan) prideta do novih spoznanj.
Bojan Emeršič kot Wangel in Pia Zemljič kot Ellisa v Ibsenovi igri Gospa z morja (Foto: Peter Uhan)
Režiser, ki je skupaj z dramaturginjo Brino Klampfer in Uršo Majcen tudi soavtor priredbe besedila (za govorno o...
S podelitvijo velike nagrade letošnjega Bitefa predstavi Ali: Strah ti poje dušo v produkciji SNG Drama Ljubljana se je za trenutek znova zaprl krog,...