Za Zdenka Huzjana (1948) je umetniško delo »ontologija našega vztrajanja in odsev naše nerazpoznavnosti«. Njegove slike razkrivajo proces pogrezanja v novo zavest, v magični svet čustev, kjer slika tisto najbolj intimno. Njegove figure razkrivajo prav tisti drugačen kot dojemanja sveta, kjer se fizično izmenjuje z duhovnim in je »pristno pravzaprav oboje: življenje in bližina smrti«.
Huzjan je nekdo, ki »smrti sam odpira vrata«. Nekaj smrti prihaja iz družinskih zgodb, nekaj jih je povezanih s »panonskimi« samomori in z mislijo, občutenjem minevanja in predanostjo bolečini ter odrešitvi v smrti. To je seveda tudi prostor, kjer se del te predanosti povezuje z ljubeznijo oziroma željo po ljubezni.
Rdeča nit postavitve razstave je »raztelešena« človeška figura brez okončin ali brez obraznih podatkov, tako da pojavnost naslikane figure presega in ponuja pogled v »enotno neskončnost« (arhaičnost). Priča smo nenavadnosti in tudi grozi, ki od nekdaj biva v svetu kot slutnja vse navzočega. To je svet sanj, magije in utelešene podobe. Heterogena in dramatično postavljena razstava je ena najboljših doslej: z jasno rdečo nitjo prepleta teme z dramatičnim soočanjem dveh ali treh slik in asemblažev loči postavitev na intimni in javni del.
Naslov razstave je Zatišna lega, kar naj bi napovedovalo njegovo zadnjo razstavo (upamo, da ne). Del slik prihaja iz nekoliko starejših obdobij, na primer tiste, povezane z obiskom Peruja (Vrač, Jaguar), izjemna je slika na temo norosti, pa značilna Kmečko (slovensko) podeželje z lajajočim psom, pa tragična zgodba z Baltika in edina, na kateri je nakazan prostor, Bivanje v kotu. Nekaj je slik preminule psičke in portretov ter celo enigmatična krajina. Novost so izjemno izpovedni in intimni asemblaži, povezani z minevanjem in družino, lastno eksistenco in smislom umetniškega delovanja.
Huzjan je velik humanist, tudi pesnik in esejist, njegove slike so izjemno izrazne, v tradiciji Zorana Mušiča in Janeza Bernika, v njegovi generaciji pa mu po moči izraza parira le Jožef Muhovič. Je tipičen klasičen slikar, kjer je osebna izpovedna nota v prvem planu, in modernist, ki z omejeno, skoraj monokromno paleto z najmanj možnimi sredstvi spreminja gledalčevo zavest. Talec na deževni dan (2016) prikazuje človeško bitje, zakopano med črne poteze in prelivanja beline, ki se v stoični drži poslavlja od tuzemnega življenja, saj je v svoji zavesti že onstran, mirno spojen z absolutnim. Njegov pogled je usmerjen v gledalca, kakor da bi mu hotel reči »to, kar si ti, sem bil jaz in kar bom kmalu jaz, boš tudi«.
Le vsakih nekaj let (pri Huzjanu je že deset let od zadnje razstave) se zgodi tista magija, ki jo od umetnosti pričakujemo: slika nagovarja, pretrese in nas usmerja h kompleksnosti naše eksistence, Erosa in Tanatosa.
