S povečevanjem prometa, izboljšavami na avtomobilih in boljšimi cestami sta se srečala dva pojma, ki se izključujeta: več prometa in višja hitrost. Zato so s pomočjo sodobne tehnike odgovorni kmalu spoznali, da hitrost ubija in da je treba voznike preverjati. Merilniki hitrosti ali po domače radarji so pomembno sredstvo za umirjanje hitrosti prometa, hkrati pa utegnejo marsikomu zagreniti življenje. V ZDA so jih začeli uporabljati že v poznih 40. letih prejšnjega stoletja, kmalu za tem so se prvi že pojavili tudi v Sloveniji. Pred leti so poskusno predstavili še projekt sekcijskega merjenja na štajerski avtocesti, a potem v praksi ni zaživel.
Kaj sploh je sekcijsko merjenje? To je način nadzora najvišje dovoljene hitrosti na cesti. V nasprotju s stacionarnimi merilniki hitrosti, ki hitrost merijo le na določeni točki, se s sekcijskim merjenjem hitrost vozila nadzira na daljšem odseku. Za izvajanje takega nadzora je treba kameri, s katerima se zabeleži registracijska številka vozila, namestiti na začetku in koncu odseka. Razdalja med kamerama je lahko od nekaj 100 metrov do več kilometrov. »To razdaljo je treba natančno izmeriti, ker je ta podatek poleg podatka o tem, koliko časa je vozilo porabilo za vožnjo med kamerama, bistven za izračun povprečne hitrosti. Pri sekcijskem merjenju hitrosti gre namreč za nadzor povprečne hitrosti vozila med točkama, na katerih sta nameščeni kameri. Tudi prekoračitev povprečne hitrosti je namreč prekršek. Edina omejitev pri uporabi te opreme je, da je na celotnem odseku merjenja omejitev hitrosti enaka,« je povedal Jan Sajovic iz službe za upravljanje prometa in prometne varnosti na Darsu.
Hitrost se preverjeno zmanjša
Kako učinkovit je ta sistem, pove že nekaj podatkov. Ko so sistem leta 2014 zgolj preizkušali, so našteli 136.734 vozil, pri katerih je bila povprečna hitrost 102 km/h, najvišja izmerjena hitrost pa je bila 218 km/h. Z drugimi besedami, najvišjo dovoljeno hitrost 100 km/h je prekoračilo 57 odstotkov voznikov oziroma je tolerančnih 110 km/h prekoračilo 30 odstotkov voznikov. Policija je nato meritve hitrosti začela izvajati 31. januarja 2017, povprečne hitrosti pa so se takoj zmanjšale; zabeležena povprečna hitrost je znašala 92,58 km/h, število prekoračitev hitrosti nad 20 km/h pa je bilo izredno majhno. V okviru pilotnega projekta merjenja hitrosti je policija meritve izvajala od januarja do oktobra 2017 in v tem času naštela pet prometnih nesreč. V enakih obdobjih pa v treh letih pred tem v povprečju kar 12 prometnih nesreč, kar predstavlja več kot 50-odstotno znižanje.
Številke o uspešnosti tega načina govorijo svoje, o prednostih so že dolgo prepričani tudi v tujini. V Avstriji imajo sistem sekcijskega merjenja povprečnih hitrosti postavljen v predoru Stefan, kjer so se zmanjšale povprečne hitrosti s 95 na 80 km/h. V svojem prvem letu delovanja je postavitev sistema za nadzor hitrosti znižala povprečne hitrosti vozil za več kot 10 km/h. V Italiji imajo sistem merjenja povprečnih hitrosti Tutor, ki pokriva 51 odstotkov avtocestnega omrežja ali kar 2855 kilometrov, v prvem letu pa so zmanjšali število smrtnih žrtev na avtocestah za 50 odstotkov, število prometnih nesreč za 19 in število poškodovanih za 27 odstotkov, prav tako jim je uspelo znižati povprečne hitrosti za 15 odstotkov.
V proračun pol milijona evrov
Vršilka dolžnosti direktorja agencije za varnost prometa Vesna Marinko pravi, da po podatkih raziskav v tujini ugotavljajo: če bi se povprečne hitrosti v naseljih zmanjšala le za 1 km/h, bi v naslednjem letu lahko pričakovali zmanjšanje števila prometnih nesreč za približno 4 odstotke. »Znižanje povprečne hitrosti za 1 km/h zunaj naselja pomeni zmanjšanje števila prometnih nesreč zaradi hitrosti za približno 2 odstotka. Če bi znižali povprečno hitrost, bi se poleg zmanjšanja števila prometnih nesreč zmanjšale tudi teže posledic, verjetnost smrti pešca se namreč s 85 odstotkov pri hitrosti 50 km/h zmanjša na manj kot 10 odstotkov pri 30 km/h,« pojasnjuje Vesna Marinko. Eno so seveda številke in načrti, prvotno so želeli vse omrežje sekcijskih merjenj postaviti do sredine letošnjega leta, in sicer na odseku trojanskih predorov, sledil bi višnjegorski klanec v smeri Novega mesta ter med Logatcem in Ravbarkomando v obe smeri, tretja faza pa bi bila na širšem območju avtocestnega dela Celja v smeri Ljubljane in med Brezovico ter Vrhniko v obe smeri. Dars je takrat celotno investicijo ocenjeval na okoli 1 milijon evrov. »Ob oceni, da bi na sistemih za sekcijsko merjenje procesirali letno okoli 20.000 kršitev in bi 90 odstotkov kršitev znašalo nad 10 do vključno 30 km/h, za kar je zagrožena globa 80 evrov, in da bi bila plačana le dobra polovica izrečenih glob, bi na letni ravni v proračun iz naslova glob za ugotovljene kršitve prispevali 500.000 evrov,« so ugotavljali na Darsu.
Da do vzpostavitve tega sistema še ni prišlo, sta krivi tudi varovanje osebnih podatkov in snemanje registrskih tablic. Pri informacijskem pooblaščencu so povedali, da bi obravnavali od 20.000 do 30.000 kršitev na leto, za kar bi policija potrebovala dodatno kadrovsko okrepitev. »Zakonodaja, ki uvaja takšna spremljanja posameznikov, mora zato v prvi vrsti prestati test nujnosti in sorazmernosti, rešitve pa morajo vsebovati primerne varovalke in zaščitne ukrepe, kot je minimizacija nabora podatkov in rokov hrambe. Zbran mora biti samo nujen nabor podatkov in izbrisan takoj, ko je dosežen namen, hramba podatkov v kriptirani obliki in drugi varnostni ukrepi ter druge varovalke,« je še povedal informacijski pooblaščenec. Na Darsu pa dodajajo, da so že ob pilotnem projektu o vsem seznanili informacijskega pooblaščenca, in ob dejstvu, da se na strežnik policije s kamer prenašajo le podatki o kršiteljih, preostali pa se sproti brišejo, pripomb k delovanju sistema ni bilo.
