Pol stoletja je letos minilo, odkar je prvi človek stopil na Luno, zdi pa se, da dandanes tega vse več ljudi sploh ne verjame več. In so pri tem tudi vedno glasnejši. To jim, kot žal še marsikatero neumnost, pač omogoča svetovni splet, prek katerega denimo »dokazujejo« tudi, da je Zemlja ravna plošča in da sta Luna in Sonce umetni tvorbi. A naj kdor koli verjame, kar pač verjame, s trenutkom, ko je Neil Armstrong stopil na Luno, je povezana tudi ena najznamenitejših izjav prejšnjega stoletja: »Majhen korak za človeka, velik skok za človeštvo.« Rek, ki se ga odtlej uporablja na vseh možnih področjih, pri čemer se človeka in človeštvo zamenja za praktično kar koli, kar v določenem kontekstu pride prav. In prav na majhen korak in velik skok smo tudi sami naleteli prejšnji teden, ko smo spoznali novo generacijo Renaultovega malega športnega terenca capturja.
No, da bi lahko govorili o korakih in skokih, mora imeti seveda zgodba novega capturja svojo predzgodbo. To pa predstavlja prva generacija, ki je od leta 2013 v nakup prepričala kar poldrugi milijon kupcev. S čim? Ob takih številkah očitno z marsičim. Ko pa smo ga v zadnjih letih kar nekajkrat preizkusili in ga postavljali ob bok tekmecem tudi sami, smo med njegovimi prednostmi lahko našteli le privlačno obliko, uporabno vzdolžno premično zadnjo klop, ki jo ima le redko kateri konkurent, in seveda to, kar je nenazadnje samoumevno: da omogoča višje sedenje, lažje vstopanje in boljši pregled nad voziščem. Pri čemer se je vse skupaj po navadi že tudi končalo, saj captur večini tekmecev ni mogel slediti pri kakovosti voznikovega delovnega okolja in predvsem ne pri voznih lastnostih, pri katerih je bil med slabšimi. In tako pridemo do korakov in skokov. Na kratko bi lahko po srečanju z novo generacijo zapisali: »Mali korak za Renault, velik za capturja.«
Naj pojasnimo: Renault je z nekaterimi avtomobili že dokazal, da lahko na ceste spravi vozniku zelo prijazne avtomobile. Da bolj »voznega« naredijo tudi capturja, je bil tako zanje v bistvu majhen korak, za dotičnega pa ob vsem naštetem velik skok. Captur se v novi generaciji zdaj namreč pelje toliko boljše, da je tudi po tej plati skočil blizu razrednega vrha. Gromozanska razlika se občuti že, ko s parkirišča prvič zavijete na cesto, tovrstno prepričanje pa se utrdi z vsakim prevoženim kilometrom. Odziven volanski mehanizem se obnaša povsem drugače kot prej, voznik avto precej bolje »čuti« in se z njim »zlije«, ob tem so vzmetenje, podvozje, zvočna izolacija in podobno na nekajkrat višji ravni. Captur je zdaj tako (končno) avto, ki ga je užitek voziti. K čemur dodatno pripomore tudi nekaj stopenj kakovostnejša notranjost, saj so v njej nekajkrat pomnožili količino mehkih površin. Velik »plavajoči« osrednji zaslon, občutljiv na dotik, je ob tem končno odziven tako, kot mora biti, tudi merilniki za volanom so po novem digitalizirani, z veseljem pa smo ugotovili tudi, da so zadržali dovolj gumbov in stikal, da je upravljanje vsega kar najhitrejše. Pri vsem tem torej lahko govorimo o skokih naprej, medtem ko so, povsem logično, manjši korak naredili na področju zunanjega dizajna. Za revolucijo pač ni bilo potrebe, je pa razlik ravno dovolj, da captur deluje sodobneje. Zelo podobna zgodba kot pri novem cliu torej.
Ne korakov ne skokov medtem ni bilo treba delati pri rečeh, kot je že omenjena premična zadnja klop (za 16 centimetrov), ki lahko omogoči osnovno prostornino prtljažnika kar 536 litrov, prav tako so zadržali velik in uporaben izvlečni predal pred sovoznikom, ki skupaj z drugimi predali in policami v kabini poskrbi za dodatnih 27 litrov odlagalnih prostorov. Ker je captur tudi zrasel (v dolžino za decimeter, na 4,23 metra), ponuja nekaj več prostora tudi na zadnji klopi, ob vsem naštetem pa pri najboljši volji na krajših testnih vožnjah v okolici Aten nismo našli stvari, ki bi nas zmotila. Dokler…
Dokler se nismo ustavili na zadnji postaji in si ogledali parkiranega tudi slabše (osnovno) opremljenega capturja. Tudi pri njem je sicer v notranjosti viden velik korak naprej, pa tudi pelje se prav gotovo enako dobro, a z manjšim zaslonom in njegovo odsotnostjo za volanom ter malce tršo plastiko na vratih pač ni na stopnji bolje opremljenega, ki se sicer lahko enakovredno postavi ob bok prav vsakemu tekmecu prestižnih znamk, kar pa Renault tako ali tako ni in noče biti. Recimo takole: marsikaj bo odvisno od cene, ki bo znana šele januarja, ko bo novi captur zapeljal tudi k nam. Najprej s tremi turbobencinskimi motorji s 74, 96 in 115 kilovati (100, 130 in 156 KM; oba močnejša, prvega z ročnim in drugega s samodejnim menjalnikom smo preizkusili tudi sami, iz priloženega pa se zagotovo vidi, kako smo bili z njima zadovoljni) ter dvema dizelskima s 70 in 85 kW (95 in 115 KM), pozneje, proti poletju, pa tudi v priklopno-hibridni različici. O njej pa več drugič.
