Junakinja Virginia Woolf piše v predmestju povojnega Londona (1923), Laura Brown gospodinji v povojnem Los Angelesu (1949), Clarissa Vaughan, tretja protagonistka, je ob koncu drugega tisočletja v New Yorku. Če jih časovne in geografske premice ločujejo, jih združuje roman Gospa Dalloway Viginie Woolf, ene ključnih avtoric modernizma. Nemara pa tudi ene osrednjih literarnih upovedovalk ur, dnevov in časa, v katerih se neuspešno raztapljajo naše neuresničene želje, medtem ko opazujemo lastno minevanje.
In medtem ko Virginia (igra jo Nataša Tič Ralijan) roman piše, Laura (Tina Potočnik Vrhovnik) bere, Clarissa (Karin Komljanec) pa živi, vse tri skrbijo za na videz rutiniran vsakdanjik – družino, obiske, večerje, priprave na zabavo… Med njihovim notranjim svetom, ki ne pride zares do glasu, in glasno okolico zeva boleč prepad.
Človeška samost
Avtorica dramskega teksta Ure, dnevi, časAnja Krušnik Cirnski je v časovni razgrnitvi dogajanja v likih in zunaj njih sledila romaneskni podlagi Američana Michaela Cunninghama, ki si je za Ure leta 1999 prislužil pulitzerja. Zgodbe treh ženskih junakinj je po montažni logiki zgostila v en sam dan – v katerem bomo protagonistke spoznavali postopoma, a nikoli scela.
Dramatičarka, ki tokrat bedi tudi nad dramaturgijo, je pred premiero povedala, da so skozi predstavo iskali bolečine, želje in hrepenenja teh močnih žensk. Z režiserko Mojco Madon sta sicer izhajali iz junakinj, »a je bilo zanimivo in zapleteno hkrati poiskati tudi moške duše«, se je dotaknila še vlog Gregorja Grudna in Gabra K. Trseglava, ki ne nastopata kot negativca.
Predstava je zelo demokratičen preplet spolov in svetov, je dodala še direktorica MGL Barbara Hieng Samobor. Feminizem najdeva v tej predstavi predvsem v razmišljanju sodobnih žensk, ki se ne umeščajo v kalup konvencij: »Gre za prikaz človeške samosti in vzgibov, ki ljudi preganjajo v zbiranje v pare in skupine.«
Za celo stoletje ženskosti
Mnogi se bodo spomnili, da je bil po romanu Cunninghama posnet tudi celovečerec Ure do večnosti (2002), s katerim so se proslavile Nicole Kidman, Julianne Moore in Meryl Streep, a ta za samo gledališko uprizoritev ni bil bistven, je razložila režiserka, saj so želeli ustvariti lastno umetniško delo. V romanu je navsezadnje zajeto skoraj celo stoletje: »Mi smo temu samo sledili. Zgodba je najbolj prepričljiva ravno v tem, da gre za različne čase in da se ženske med seboj ne poznajo, a so na neki način med seboj vseeno povezane.« Obljublja pa, da se bo nocojšnja predstava v nekaterih vidikih tako od romana kot filma tudi zelo razlikovala.
Malo sceno v MGL bodo izdatno popestrili scenografski (Urška Vidic) in kostumografski (Tina Bonča) prijemi. Če je kostume navdihnilo obdobje, v katerem živi vsaka od protagonistk, je scenografka razumela, da uprizoritev potrebuje enočasoven prostor, ki bo poudarjal psihologijo odrskih likov in njihovo brezizhodnost.
