Kritika predstave Volpone v MGL: Igralsko-vizualni odtis človeških iger
Če Volpone ponuja zlahka prepoznavno satirično perspektivo na nenasitnost pohlepa, ki si z veščino in užitkom v manipulativnih igrah in prevarah prilašča mesto v hierarhiji družbene moči, ter intrigantno situacijo umirajočega telesa, okoli katerega se drenjajo prilizovalci v boju za njegovo dediščino, se Diego de Brea v svoji režijski izostritvi odloči za slednje. Ta položaj vzame kot sliko z bogatim vizualnim in gestičnim potencialom. Pri tem ga ne zanimajo intelektualni vsebinski koncepti, temveč igralski, kar se izkaže za konstruktiven pristop, saj so razmere vse preveč samoumevne. Za avtentičnost poskrbi sama faktičnost realnega družbenega konteksta, pretenzija po neposredni ostrini v obliki (etičnega) kritičnega pogleda bi bila prej ko ne naivna.
Interpretativna odprtost dramskih oseb, osnovana na detajlni analizi in niansiranosti telesno konstruirane igralske izvedbe ter podprta s pomenljivo zadržanostjo režije in previdnim postavljanjem sugestij, je nasploh ena izrazitejših odlik uprizoritve. (Foto: Peter Giodani)
V nakazovanju uprizoritvenega okvira mu zadošča ponavljajoča se sekvenca salonske glasbe kot poudarek družbenega obrazca. Navsezadnje so takšni tudi odnosi v igri i...